Potrgal bi ti tele resice - še enkrat

“Potrgal bi ti tele resice - za začetek.” Tale ultimativni pick up line, ki sem si ga sposodil od Charlesa Bukowskega, je bil naslov mojega prvega zapisa na blogu, ki sem ga objavil 9. februarja 2005, dva dneva preden sem odletel v New York pozabiti bivšo deklico in zagristi v sveža jabolka novih spoznanj. Tistega daljnega februarja je bilo v Sloveniji vsega skupaj kakšnih deset blogov, silna evforija, ki je kasneje nastala z njimi, pa se ni izrisovala še niti kot iskrica v poštarjevih očeh. Moj namen je bil pisati “big apple” dnevnik, ki bi mi prihranil sitno potopisovanje, ko se vrnem domov.

In delovalo je! Ko sem se vrnil nazaj, so prijatelji bolj ali manj vedeli, kaj se je dogajalo z menoj, jaz pa sem lahko mirne duše korakal naprej, ne oziraje se v preteklost. In tako sem začel s popisovanjem svojega dnevnega življenja, konfuznih razmišljanj, miselnih preobratov, moralnih dilem, bizarnih čustvenih stanj, norih zamisli in genialnih masterplanov - tako kot sem zapisal v predstavitvi svojega bloga.

Kljub temu, da je nad menoj kot Demoklejev meč zmeraj visel nekakšen latentni očitek, da je tovrstni ekshibicionizem, milo rečeno, vsaj malce čuden, če že ne kar odkrito bolan eksemplarum mojega nihilizma, sem s pisanjem in življenskim popisovanjem nadaljeval še naprej. In v tem času se je zgodilo veliko tega, zapisanega v natančno 576 zapisih z okoli 250.000 zapisanimi znaki. Takole nekako za eno povprečno knjigo. Oziroma prvo nadaljevanje španske limonade, zavito v mehke platnice gonzo šunda.

No ja, kakorkoli že. Tale prvi del sem se odločil pospraviti v omaro, ga skrbno skrivati pred otroci in se enkrat na stara leta zabavati ob ponovnem prebiranju v kakšnem udobnem gugalniku. In hkrati odpiram novi del, na novi platformi, ki bo mojima zvestima bralcema celo omogočila reakcijo v obliki komentiranja.


About this entry