There is such thing as free lunch!

Pred nekaj časa sem si na svojem (starem) blogu, v enem izmed tistih depresivnih momentov, zapisoval nekakšne “notes to myself”, ki so vključevale tudi ugotovitev, da nekaj takšnega, kot je brezplačno kosilo, pravzaprav ne obstaja. A me je življenje spet enkrat presenetilo s svojim bizarnim twistom in me demantiralo. Tako me na začetku tedna pokliče You.go in me povabi na kosilo s soblogerjem Žigo, ki je hkrati tudi tisti minister, ki so mu ukradli listnico in mu poleg tega še nakopali na pleča skrb za razvoj Slovenije. Ja, Vlada se je v sklopu ene redkih bistroumnih piarovskih potez, v kateri spoznavajo slovensko ruraliteto, odločila za obisk Gorenjske, minister za razvoj pa si je po lastnem izboru izbral obisk podjetja Domenca in nas povabil na kosilo.

Po blažjem začetnem incidentu, ko je ruralnost pokazala zobe in pustila ministrov avto-navigacijski sistem tavati v temi, zaradi česar je prišlo do skoraj polurne zamude srečanja, smo ministra pričakali na prijetnem Jeseniškem sončku, razdrli nekaj kratkih šal na račun zakotnosti lokacije, se postavili v gasilsko sliko in se ovekovečili za lokalni časopis, nato pa smo ga popeljali po prostorih korporacije in z njim strašili sodelavce. Kar je trajalo približno deset minut, dokler nismo združno konstatirali, da je - krul krul - skrajni čas za kosilo.

Odpeljali smo se do gostilne, kjer nas je že pričakoval naslednji logistični zaplet, saj so nam pogrinjek pripravili v pritličju namesto na terasi z izgovorom, da so nam teraso zasedli ostali člani Vlade. Medtem, ko je minister s kratkim intervjujem razveseljeval še drugi lokalni medij, je You.go okoliščino, da sedimo direktno pod vlado, diskretno pokomentiral z izjavo, ki se bo nedvomno uvrstila med izjave leta: “Če tale trenutek vlada pade, smo ga mi še najbolj najebali nam bo padla direktno na glavo.” Well, LOL indeed.

Kosilo je vsled polurne zamude in nadaljnih obveznosti, ki jih je minister še imel ta dan, potekalo v hitrem, a kljub temu sproščenem duhu, v katerem smo “izmenjali stališča” in se “dogovorili za protokole nadaljnega sodelovanja”, kar v nekoliko manj diplomatskem jeziku pomeni, da smo sitnarili za manjše davke in se priporočili za kakšno prezentacijo naših masterplanov in pomoč pri razpisih in podeljevanju državnih sredstev, za bolj poglobljena filozofiranja o blogih in Blogoroli pa je žal zmanjkalo časa, akoravno sem imel neprestano občutek, da bi bilo z Žigo še najbolje ob kakšnem litru borovničevca odpirati prav te teme.

Mimogrede, menu vladnega free luncha je zajemal: predjed, ki mi je še najbolj delovala kot nekakšen carpaccio, smetanovo gobova juha, srednje zapečeni steak z belim rižem in povsem nepotrebno kolerabo, za posladek pa vanilijev puding v brusnični omaki, vse skupaj pa smo zalivali z odprto mešanico cabernet souvignona in terana, kjer sem si zaslužil nekoliko zgrožene poglede omizja, ko sem velikopotezno naročil nekoliko predimenzionirano merico za vse, kar je minister pokomentiral z mislijo, da sedaj ve, odkod nam vsa ta silna kreativnost. Doh.

About this entry

You’re currently reading “ There is such thing as free lunch! ,” an entry on Bang Bang

Published:
9.20.07 / 3pm
Category:
Politika