Mister president

Letošnje predsedniške volitve so, oprostite izrazu, relativno sproščene. Na prvih treh mestih borzne predsedniške kotacije so trdno zasidrani kandidati, ki nam pravzaprav vsi ponujajo dokaj dobro izbiro. Vsi delujejo pametno, simpatično in uglajeno, tako da ni dvoma, da bi kdorkoli od njih lahko brez pretiranega napora obul Drnovškove mokasine ali pak si nadel njegov rožmarinov venec čez svetniško glavo. Heh, če je po Kučanu lahko postal predsednik naše državice samo Drnovšek, lahko po Drnovšku postane predsednik Slovenije pravzaprav kdorkoli. No, če bi že želeli povleči neko rdečo nit njegovega predsedovanja, bi bila nemara še najbolj ustrezna naslednica Elena Pečarič v kombinaciji z Zmagom Jelinčičem, torej nekakšen humanitarno militantni konglomerat s poslanstvom rešiti svet v celoti in Slovence posebej pred krivicami, ki se nam godijo.

So pa letošnje slovenske predsedniške volitve tudi, oprostite izrazu, relativno sprevržene. Že od Kučana naprej velja pri nas pravilo, da je predsedniške kandidate potrebno ocenjevati v odnosu do aktualnega predsednika, ne pa skozi vsebinsko optiko predsedovanja. Če so prejšnje predsedniške volitve zaznamovale Kučanove nenajedbljive modre učke in spraševanje o prevelikih čevljih, čeprav je bilo, mimogrede, več kot očitno, da se v tako majhne čeveljčke težko stlači katerokoli nogo, so letošnje volitve popolnoma obremenjene s postulatom anti-čudaštva. Naj bo kdorkoli, samo naj ne bo tak čudak, kot Drnovšek. Naj bo kdorkoli, samo naj bo, prosimo lepo, normalen.

Tako smo letos lahko priče, kako si marketinški strokovnjaki in politični spin doktorji predstavljajo pojem normalnosti, kakšen je normalen predsedniški kandidat.

Normalen predsedniški kandidat igra orglice, hodi na rock koncerte, spoštuje človekove pravice, pogovarja in rokuje se z navadnimi ljudmi, obdan je z avro neizmernega zaupanja, predvsem pa - nima mnenja. Ne imeti mnenja je sicer že znan politični recept, s katerim se že zadnje desetletje poskuša nagovarjati volivce na sredini, predvsem zaradi tega, ker so levi in desni že apriori opredeljeni, bolj ali manj statično blokovsko razdelitev pa naj bi na eno ali drugo stran tehtnice prevagala ravno sredina.

Zakaj naj bi se sredinske volivce nagovarjalo ravno brez mnenja, je zame sicer prvovrstni marketinški misterij, ki verjetno temelji na povsem napačni podmeni, da so sredinski volivci prav tako brez mnenja. Z ozirom na v predvolilnih anketah izmerjeno politično temperaturo in že kar nekakšno “danost” drugega kroga volitev, ki je zaradi slovenske blokovske ureditve seveda nekaj povsem naravnega, bi sam predlagal kandidatom nekoliko drugačno komunikacijsko strategijo.

Osebno namreč mislim, da so zanimivi predvsem Jelinčičevi glasovi, ki se bodo prerazporejali v drugem krogu volitev. In fenomen Jelinčičeve dokaj visoke kotacije na predsedniškem borznem parketu je ravno v tem, da je drugačen od ostalih kandidatov. Ker ima - mnenje. Pri tem celo ni tako zelo pomembno, kakšno je njegovo mnenje. Njegova prednost in posebnost je predsem v tem, da ga ima. No ja, vendarle bi se bilo potrebno zadeve lotiti nekoliko bolj analitično, narediti pregled njegovih “taktičnih tem” in jih zapakirati v nekoliko manj militantno obliko, da ne bi odvrnili blokovskih volivcev, a jim vendarle še pustiti dovolj “žara”, da ne bi izvodeneli v brezmnenjskem vakuumu.

Enivej. Sam sem si svojega kandidata že izbral. Čeprav sem kar nekaj časa gojil simpatije do Peterleta in njegovih orglic, sem nazadnje padel na Gasparijeve ogromne, črne in žalostno sprašujoče učke.

Kaj morem, sem pač sucker na učke.

About this entry

You’re currently reading “ Mister president ,” an entry on Bang Bang

Published:
10.14.07 / 3pm
Category:
Politika