Money, it’s a crime

V zadnjih dnevih se je, po mojem zapisu Buzzorola in You.go-vem Blogorola gre offline, v slovenski blogosferi veliko razpravljalo o - denarju. Predvsem se nam je očitalo, da želimo narediti vtis nekakšne “humanitarne ustanove” in da želimo prikriti, da je osnovni - ali vsaj eden izmed osnovnih - ciljev oziroma namenov našega projekta Blogorola v kovanju dobičkov in služenju denarja. Vse, kar smo dejali ali zapisali, je bilo “prodajanje megle”, “leporečenje” ter eklatantno zavajanje blogosfere.

Odzvali smo se bolj ali manj užaljeno in prizadeto, s čimer pa seveda nismo naredili nič drugega kot še dodatno prilili olja na ogenj, saj je bil to samo še eden izmed dokazov, češ “kjer je dim, je tudi ogenj”. Če se ozrem nazaj, mi je seveda žal, da sem se pustil sprovocirati in sprejel to bolano igro brezplodnega dokazovanja, iz katere seveda nisem mogel iziti kot zmagovalec. V trenutku, ko sem se spustil na ta intelektualni nivo, sem seveda ta intelektualni nivo privzel tudi nase in pogled v ogledalu seveda nikakor ni bil lep.

Zadnje dneve sem preživel v rahli reminiscenci “starih časov”. Prelistaval sem izvode študentskega časopisa Zofa, ki je prvič izšel natanko deset let nazaj in ki sem mu urednikoval prvi dve leti njegovega obstoja. Med časopisi sem naletel tudi na nek moj članek, objavljen v publikaciji MediaWatch, z naslovom Nehonoriranje kot uredniška politika. V njem sem razvijal tezo, kako je okoliščina, da nismo imeli dovolj finančnih sredstev za honoriranje naših sodelavcev, ki se jih je v dveh letih mojega urednikovanja nabralo preko 200, ustvarila neko posrečeno “uredniško politiko”, ki nam je omogočila nekakšno samodejno, naravno “filtriranje” avtorjev na tiste, ki so pisali zaradi denarja in na tiste, ki so pisali zaradi želje in veselja po pisanju. Z nehonoriranjem smo dejansko vzpostavili nek zelo lahkoten prostor za ustvarjanje, kjer so se zbirali bolj ali manj “kul” ljudje, ki so ustvarjali iz ljubezni do pisanja in novinarskega dela. Zmeraj sem bil in sem še zmeraj ponosen na dejstvo, da so se v tem prostoru našli in prvič objavljali ljudje, kot so Boštjan Videmšek, Jure Aleksič, Lenart J. Kučić, ki so v kasnejših letih postali ena izmed vodilnih novinarskih peres slovenskih časnikov in revij. Seveda ne zaradi našega študentskega časopisa, temveč zaradi svoje ljubezni do pisanja.

Pogled na komentarje Blogorolinega buzza pravzaprav odkriva zelo žalostno sliko sedanjosti, v kateri se zdi, da ni več ljubezni do pisanja, do objavljanja, do deljenja mnenj z ostalimi. Zdi se, da je ljubezen do pisanja zamenjalo spraševanje o tem, koliko mestna številka se znajde v avtorskih pogodbah. Zdi se, da je ljubezen do ustvarjanja zamenjala dikcija, da v “biznisu ni prostora za čustva”. Če v biznisu ni prostora za čustva, kam je potem šla ljubezen do ustvarjanja? In če ni več ljubezni do ustvarjanja, kje je potem satisfakcija? V količini evrov? V sreči, ki jo kupujemo s temi evri…?

Morda si bo kdo mislil, da sem le razvajen otrok, ki mu ni bilo nikoli potrebno skrbeti za preživetje, a ni nič bolj daleč od resnice. V resnici sem finančno neodvisen že kar lep čas, odkar se mi je v četrtem letniku faksa rodil otrok in sem moral začeti skrbeti za preživetje svoje družine. A vendarle si nisem nikoli dovolil, da bi denar predstavljal primarno satisfakcijo mojega življenja. Pravzaprav, če natančno pomislim, mi denar sploh ne predstavlja nikakršne satisfakcije. Je nujni pogoj mojega življenja in življenja mojih bližnjih, to pa je tudi vse. Z denarjem si ne kupujem zadovoljstva. Zadovoljstvo in srečo mi predstavlja ustvarjanje, vedno nove in nove kreacije, zamisli, ideje, masterplani, sanje in fantazije.

V tem grem včasih celo predaleč, kot me opozarjajo bližnji. Že pred leti sem s prijatelji ustvarjal medijski projekt Kolektiv, v katerega smo vložili 100.000 EUR - in je propadel. Kredite plačujem še danes. Tudi tokrat sem tako zelo padel v ustvarjanje Blogorole, da sem čisto pozabil izdati račune za projekte, s katerimi si služim denar in me je na to opozorila šele MissNymphee, ko sva ugotovila, da bo spet treba poklicati prijatelje in si sposoditi nekaj denarja (Thnx Jure!).

V takšni situaciji je seveda težko ostati hladen in ne nasedati na provokacije ter obtožbe, da delam stvari zaradi dobička. Morda je očitek, da sem naiven in butast, res na mestu, a po drugi strani se še zmeraj poskušam trdo oklepati prepričanja (pojdi k vragu, Karl Marx!), da je moj odnos do lastnega ustvarjanja in dojemanja “biznisa s čustvi” tisti “pravi način”, ki me ohranja kot človeka in me ne razvrednoti kot golo produkcijsko sredstvo.

Glasbena podlaga: Money, Pink Floyd


About this entry