O odstopu vlade

Moram priznati, da zadnje čase politike ne spremljam preveč podrobno. Nekako ob vsem skupaj ne najdem več pravega časa za spremljanje televizijskega dnevnika ali prebiranja dnevnega časopisja in sem, kot pravimo, malce out. Vendarle pa se me tu in tam še dotakne kakšen dogodek, ki ga lahko uvrstim tudi v kategorijo “politika”. Tako sem na primer opazil, da so se v naši državici pred kratkim končale predsedniške volitve in da smo dobili novega predsednika države. Kot moja bralca verjetno že vesta, je moj kandidat izpadel že v prvem krogu, s čimer so se bolj ali manj izčrpale možnosti za “modrega predsednika” in tako sta se v drugem krogu - sam sem se iz te zgodbe izključil, ker tega pač ne podpiram - med seboj pomirili ideološki, vsebinsko-relevantno prazni opciji.

Kakorkoli že, k temu zapisu me je vzpodbudil zapis z istoimenskim naslovom, ki je nastal izpod tipkovnice mojega omiljenega razvojnega ministra brez listnice, v katerem avtor razmišlja o možnih poteh in razpotjih vladnih odločitev, nanašajoč se na oceno svojega šefa, ki je za medije izjavil, da so vsled rezultatom predsedniških volitev in referendumske odločitve ljudstva odprte takorekoč vse možnost, pa tudi odstop same vlade.

Kaže, da je vlada tole vzela osebno. Si predstavljate?! Skoraj tako, kakor da bi predsednik uprave Dela vzel osebno, da imenovanju odgovornega urednika nasprotuje tako rekoč ves kolektiv novinarjev… Ali kakor da bi Branko Grims vzel osebno, da nihče več ne gleda javne televizije in prenosov iz parlamenta… Ali kakor da bi Adrijana Starina Kosem vzela osebno, da slovenski mediji niso uravnoteženi…

Osebno menim, da politike ne smemo preveč poenostavljati, pa čeprav so določene stvari v njej dejansko sila preproste. Vendar - če bi sklepali kot naš predsednik vlade, bi zaradi rezultatov zadnjih županskih volitev v Ljubljani lahko vse stranke napovedale - o kako avantgardno - svojo samoukinitev in če bi razpisali referendum na temo “Ali je politika kurba?”, bi lahko kar takoj ukinili politiko kot tako, razpustili parlament in se združno odpravili v gostilno, kjer smo itak najpametnejši glede vseh vprašanj, ki se tičejo slehernika.

Prav tako bi od predsednika vlade pričakoval malce bolj vsebinsko analizo volilnih rezultatov. Predsedniške volitve so še zmeraj le predsedniške volitve in ne ocenjevanje vladnega dela. Da ob njih istočasno sicer še izvedejo referedum vladnega predloga zakona, je sicer že nekoliko bližje ocenjevanju vlade, a tu je spet veliko bolj problematično slovensko referendumiranje o strokovnih vprašanjih, o katerih ljudstvo de facto ne more in ne zna odločati, kakor karkoli drugega.

Skratka. Volilne rezultate predsedniških volitev je veliko bolj kot v luči preštevanja “blokovskih glasov” potrebno analizirati in ocenjevati skozi vsebinsko optiko, ki mora ustrezati “statusu in simbolu” predsedniških volitev, kjer gre veliko bolj kot za ideologijo za osebne vrednote. Slovenci že vrsto let volimo umirjene in celo rahlo sramežljive kandidate, ne pa njihovega ideološkega ali osamosvojiteljskega pedigreja. Kučana nihče ni volil zato, ker je (bil) komunist - komunizma v tej državici pač že vrsto let ne maramo preveč - ampak zato, ker je deloval umirjeno, prijazno in zmeraj celo malce žalostno, trpeče in sramežljivo. Kar je eklatanten dokaz, da slovenski volilci volijo osebne in karakterne lastnosti, ne pa ideoloških fantazm.

Na tokratnih volitvah je celotno zgodbo še dodatno zaostril “anti-Drnovškov princip”, kjer nas je pred volitvami umirjeni in “varni” Drnovšek kasneje prav grdo “preveral” s svojimi nekonvencionalnostmi in ekscesi. Slovenci smo tokrat volili anti-Drnovška, torej stabilnega kandidata, ki nas bo umirjeno in brez ekscesov popeljal skozi svoj mandat. V tem smislu je prav ironično, da se je kot Drnovšek na teh volitvah pozicioniral ravno Peterle, ki je v drugem krogu zamenjal komunikacijsko strategijo in tako izgubil avreolo “stabilnosti”. Če je Peterle bil še včeraj prijazni možakar s harmoniko, danes bojeviti osamosvojitelj, ki poudarja svoje “primerjalne prednosti” pred kandidatom, je prav možno, da bo jutri postal - budist. In tega se nam res ne da prenašati še en mandat.

Z drugimi besedami - Peterletovih 30% je natanko toliko, kot bi jih, ako bi kandidiral, tokrat pokasiral tudi Drnovšek. In v tem smislu je Turk seveda storil veliko pametneje, da se je pozicioniral bolj “Kučanovsko”, svojega dobrega prijatelja še iz newyorških časov pa lepo zaprosil, naj ostane raje na Zaplani in mu ne kvari kampanje.

Če želi predsednik vlade že vleči vzporednice med njegovim delom in rezultati predsedniških volitev, naj se raje zamisli nad njegovim koketiranjem z Jelinčičevimi volilci. Že res, da je Jelinčičevih 20% impozantnih, a v Sloveniji k sreči še zmeraj obstaja 80% ljudi, ki razmišljajo drugače. In če predsednik vlade že razmišlja o odstopih, naj za trenutek razmisli o svojem šolskem (!!!) ministru, ki po prvem krogu volitev izjavi, da je “Jelinčič prijetno presenečenje volitev”. Osebno menim, da je razmerje 30:70 v škodo Peterleta povzočilo ravno to “prijetno presenečenje”. Že osnovnošolcu bi nareč moralo biti jasno, da se Jelinčičevi glasovi ne morejo seštevati, ampak da delujejo izključevalno.

About this entry

You’re currently reading “ O odstopu vlade ,” an entry on Bang Bang

Published:
11.14.07 / 12pm
Category:
Politika