Peticija de luxe*

Živimo v turbolentnih časih, ki jih je včasih kar težko dojeti. Imamo čudovito gospodarsko rast in ljudem je vse boljše, a cene vse bolj rastejo in množice brez občutka za realnost zapravljajo čas s protestnimi shodi. Dobili smo tudi novo definicijo opozicije. Opozicija ne sme oponirati, ker je to nedržavotvorno. Resnična, torej državotvorna opozicija, mora pozicijo podpirati. V luči zgodovinskega predsedovanja je opozicija enaka poziciji, kar je enako navideznemu paradoksu, da smo in hkrati nismo v Evropski uniji. Če nas novinarji blatijo v tujini, kam za vraga so šla vsa promocijska blebetanja, da smo doma v Evropski uniji. A kaj bi, ko pa sem samo volilec, ki volim slabo, zaveden od notranjega sovražnika na dolga leta komunistične podlage.

Dejansko počasi začenjam dojemati koncept sproščenosti. Ultimativna sproščenost je bivati v realnosti Alana Forda in Top lista nadrealista, ki nekoliko razrahlja Heglov pesimizem in nas uči, da je zgodovina ena sama velika farsa. Narod se rad smeje in kdo za vraga bi gledal še en mandat tistega zapetega in dolgočasnega Ropa?! Priznajmo si, tudi nostalgija po starih dobrih socialističnih časih nas ne grabi zaradi tega, ker bi bilo takrat dejansko boljše, ampak predvsem zaradi tega, ker je bilo bolj bizarno. In bizarno je, kot vemo, smešno. Smeh je sproščujoč. In pol zdravja.

Se pa v osnovi povsem pridružujem predsedniku vlade v kritiki novinarjev. Za boj za svobodo medijev je vseeno potrebno narediti kaj več kot tu in tam podpisati kakšno peticijo in jo poslati zdolgočasenim evrobirokratom, vmes pa hoditi od ene do druge tiskovne konference, se basati s kanapejčki in tarnati nad tem, kako prazne so vrečke s promocijskimi darili. Naj ne omenjam, da bi boj za svobodo medijev predstavljal tu in tam tudi kakšen kvalitetno napisan novinarski text, ne pa intelektualno prazna in slogovno porazna prepisovanja piarovskih sporočil. Boj za medije je zmeraj predstavljal boj za dober prispevek, ne pa tarnanje o mi bogi bogi novinarji. Če se je v zadnjih dnevih že veliko govorilo o kalimerovstvu - to je kalimerovstvo. Dejanja predsednika vlade niso kalimerovska. Dejanja predsednika vlade so sproščena, torej bizarna in zabavna. Imejmo tu, prosim lepo, nekaj občutka za distinkcijo! Če že govorimo o novinarstvu in cenzuri, sem osebno prepričan, da bi je moralo biti veliko več - uredniki v resnici ne bi smeli objaviti vsaj 90% sranja, s katerimi dnevno polnijo prostor med oglasi.

Zato potrebujemo drugo peticijo, ki jo bomo imenovali Peticija de luxe in jo bo predstavljala Blogorola kot časopis državljank in državljanov. Ker, resnici na ljubo, “oškodovani” smo pri celotni zadevi predvsem bralci, ne pa vlada in novinarji. Peticija de luxe bo permanentna peticija, ki jo bomo državljanske novinarke in novinarji podpisovali vsak teden znova, ki bo gradila na resničnem ustvarjanju neodvisnega medija, ne pa na tarnanju nad lastno usodo. Peticija de luxe bo rekla predvsem FUCK’EM ostalim peticijam in antipeticijam, pozicijam in opozicijam in ostalim tezam in antitezam sodobnega nadrealizma. Peticija de luxe bo, če povzamem našo urednico za fotografijo, ownala boj za medijsko svobodo!

*Paberkovanje misli za uvodnik prve številke.