Zjebali so mi še en medij

Vsak ima svoje fetiše. Moji so mediji. V osnovi krivim svojega fotra, ki me je že kot desetletnega otroka navdušil, da sva s škarjami razrezovala nekakšne folije in jih sestavljala v lepenko, ki jo je potem odnesel lokalnemu tiskarju, ta pa jo je nato natisnil v kakšnih 300 izvodih, ki sem jih potem naslednji dan prodajal po šoli. Kaj čmo, sem pač produkt očeta, ki se je preveč ukvarjal s svojimi otroci.

In tako sem postal zaljubljenec v medije. Doma smo imeli zmeraj ogromno časopisov, fotr se je preprosto naročil na vse, kar se je dalo. Spomnem se prav posebne poličke za Start, kjer sem na skrivaj občudoval duplerice razgaljenih jugoslovanskih starlet. Mladino sem prebiral še daleč preden sem postal mladinec. In doživljal pravcate male travme, kadar so prestavili dan izida. Jokal sem, ko so ustrelili Iva Štandekerja. Jokam še zmeraj, ob vsaki obletnici njegove smrti. V srednji šoli sem šprical pouk, da sem lahko zahajal v isti lokal, v katerem se je zapijal legendarni vojni fotograf Futy in poslušal njegove zgodbice. Jokal sem tudi takrat, ko so ga razglasili za pogrešanega.

Kot zaljubljenca v medije me osebno pretrese vsak razpad kvalitetnega časopisa. Verjetno vam postaja jasno, da sem zadnji dve leti, v času medijskega uravnoteževanja, postal že pravcata živčna razvalina. Tokratno soboto, ki jo ponavadi začnem s plenilskim pohodom časopisnih polic na bencinskih postajah, mi je uničila Sobota priloga časnika Delo.

Čeprav sem imel Janka Lorencija zmeraj za arogantnega starega prdca (kar je bila posledica zavrnitve nekega mojega genialnega predloga serijala intervjujev izpred mnogo let), je šlo po njegovi odstavitvi z mesta odgovornega urednika SP vse še samo navzdol. Zamenjal ga je sicer stari maček Ervin Hladnik Milharčič, nedvomno eden izmed top 5 slovenskih novinarjev, a SP je s tistim dnem izgubila svoj genialni “flow”, ki je bralcu omogočala nadvse prijetni sprehod od prve do zadnje strani. Kasnejših zamenjav niti nisem več spremljal, ker sem bil preprosto preveč jezen na vse skupaj, a ravno z odhodom Lorencija sem prvič v življenju zares spoznal, kaj pomeni urednik za nek časopis.

A branje tokratne Sobotne priloge me je pripeljalo do nekega drugega spoznanja. Na strani 7 berem članek o koalicijskih razhajanjih, v katerem nastopa Bojan Šrot, predsednik SLS in brat Boška Šrota, direktorja večinskega lastnika Dela. In v hipu spoznam, da naj se novinar Marko Pečauer še tako trudi s svojo novinarsko objektivnostjo in kritično distanco – preprosto ne morem mu več verjeti. Ne zaradi njega kot novinarja, ki svoje delo, verjamem, opravlja profesionalno, ampak preprosto zaradi vsega sranja, s katerim zadnje čase “uravnotežujejo” ta medij, enkrat “grda” vlada, drugič “odrešeniški” lastniki.

Well fuck you all! Vsem skupaj vam ni uspelo narediti popolnoma nič drugega, kot zjebati še en medij, ki mi je pred davnimi časi znal polepšati marsikatero sobotno dopoldne.

Vsak ima svoje fetiše. Meni so ostale še tangice in samostoječe nogavičke.

(Uvodnik Blogorole 08/2008, izid: 24. januar 2008)

About this entry

You’re currently reading “ Zjebali so mi še en medij ,” an entry on Bang Bang

Published:
1.20.08 / 10pm
Category:
Mediji