Internet je samo dejstvo, da nekaj milijonov opičnjakov ni pogoj za karkoli berljivega, kaj šele pametnega.

For fuck sakes

Tvoj komentar pa še zmeraj dokazuje, da ne razumeš mojega pointa, pa čeprav mu očitaš brezpredmetnost. Ne gre za tehtanje neumnosti in modrosti - tukaj mi boš ne glede na oba principa moral priznati, da je neumnosti v vsakem primeru več kot modrosti. V tvojem primeru razsvetljenega absolutizma pa je pravzaprav še huje - tam je, kot nam kaže zgodovina, včasih na tehtnici samo neumnost, ker za modrost sploh ni priložnosti.

Ne glede na poplavo informacij pa osebno verjamem, da dobre ideje ne bodo ostale neopažene.

O “totalni razpoložljivost informacij” in njenih konsekvancah za družbo, ki med drugim predstavlja tudi konec filozofije, pa ti v branje toplo priporočam Heideggrovo Bit in čas.

možnost ena se namreč res zdi privlačna, dokler ne ugotoviva, da se obenem tudi razmerje izjemnega proti neumnemu močno nagne v prid slednjega.

zategadelj sem sam bolj, četudi ne izključno, pristaš dvojke. heh, razsvetljeni absolutizem mi je bil vedno blizu.

tvoj dodatek je prav tako brezpredmeten kot tvoj point. ločevanje zrnja od plev v tej poplavi predvsem drugega je že danes zunaj domene človeka ali poljubne množice le-teh. torej: večino izjemnega boš zgrešil in ti vsa silna pluralnost prav nič ne bo pomagala.

zato nikakor ne gre zapostaviti klasičnega, ti praviš elitnega, pristopa k posredovanju mnenj. ne pravim, da ga velja ohraniti. seveda ne, svet mora naprej, pravzaprav se zdi, da ob vseh tehnoloških možnostih že predolgo stoji na mestu…

vendarle pa gre ob zgoraj predstavljenem spet pomantrati: državljansko novinarstvo je kurac od ovce.

sam sem sicer ljubitelj dialektike, ampak tvoj očitni pristop, križati neomejeno pisunjenje vseh o vsem z (oh-tako-elitnim) urednikovanjem, se ne zdi pravi pristop k sintezi starega in novega. kje pa, s tem le ohranjaš stare principe, ki pa jih zapovrh obremeniš z neobvladljivo poplavo brezveznosti. nenene, če že urednikujemo, raje privoščimo uredniku (ki mu tako ali tako podeljujemo čin ločevalca zrnja in plev) malce izbire, čemu bo sploh urednikoval. sedi, ena, jutri poskusiva znova. ;)

1) Pluralnost mnenj: sicer jih dobimo preveč, med njimi je velika večina neumnosti, a dobimo tudi nekaj izjem v smislu izjemnosti.

2) Elitizem mnenj: dobimo jih malo, veliko je relativno kvalitetnih, a zgrešimo tudi marsikatero dobro.

Osebno seveda glasujem za prvo varianto z dodatkom - potrebujemo še urednike kot vsebinske didžeje, ki ločujejo zrnje od plev.

In da svoj point izpostavim še enkrat: kvaliteto državljanskih novinarjev ne predstavlja srednja vrednost kvantitete, ampak izjemnost posameznosti, prisotni v kvantiteti.

skratka: to, da vsakdo lahko preprosto in poceni naslavlja nebroj širših ali ožjih javnosti, je že kul, a v luči dejstva, da so ljudje v povprečju tepci in da zapovrh radi veliko govorijo, manj pa naredijo, to ni ravno nekaj posebej koristnega, še prav posebej pa ne nekaj, kar bi svet naredilo za boljši kraj, kne?