Bang Bang 
Oglaševalski “name of the game”
Po lanskoletni “brezglavi avanturi” v dejansko aktualne teme stroke, se je letošnji Slovenski oglaševalski festival (skrajšano SOF) zopet vrnil v stare in utečene tirnice brezveznih tem. In kot da bi naši vrli oglaševalci želeli nadoknaditi “zamujeno” iz lanskega leta, so v letošnji SOF strnili kar vse tri teme, s katerimi so preokupirani v svoji permanentni krizi srednjih let – oglaševanje kot “znanost”, “umetnost” in “etika”.
Čeprav veljam za “očeta” lanske teme SOFa – Oglaševanje 2.0 – ki sem jo v svoji “dvanula” mantri uspešno prodal takratnemu predsedniku festivala, se sam oglaševalskih festivalov že nekaj let ne udeležujem več. Vzhičenje nad petimi minutami slave, ki jih doživiš ob prejemanju festivalskih nagrad, sem že prerasel, “networkanju” s pomembneži pa nekako nikoli ne bom dorasel, ker me tak način delanja posla pač ne zanima. Tako mi pravzaprav preostane samo še izdatno zapijanje na večernih zabavah, temu “raison d’etre” vseh festivalov, kar pa po tridesetem morda vseeno izpade malce preveč adolescentno. Skratka, kar se mene tiče, sem “out”.
No ja, letos sem vendarle bil “in” in se odpravil na 17. slovenski oglaševalski festival v Portorož. Tokrat prvič ne kot “advertiser”, ampak kot novinar. Jp, z novinarsko akreditacijo Blogorole. Ki so mi jo sprva sicer zavrnili (v duhu “oglaševanja 2.0”, saj se organizatorjem blogerski časopis ni zdel dovolj relevanten medij, da bi ga veljalo akreditirati), a jo kasneje po posredovanju lanskoletnega predsednika festivala vendarle potrdili. Seveda pa sem moral obljubiti, da bom v Blogoroli napisal kaj o SOFu. No, pa pišem. In to celo v uvodniku!
Enivej. Ne vem sicer zakaj, a na vseh SOFih mi nekako uspe končati v družbi, ki na SOF gleda z izrazito kritičnimi očali in vse počez udriha čez vsebine, predavatelje, tekmovalne kriterije, podkupljene žirante in nezaslužene zmagovalce. A iz preteklih izkušenj sem spoznal tole: tako gre to! Ne gre za kvalitetno vsebino, ne gre za zares učinkovite oglaševalske akcije, ne gre za kreativne presežke in inovativne marketinške modele. “Name of the game” oglaševalskih festivalov je pač to, da se bolj ali manj enakomerno razdelijo nagrade agencijam, ki premosorazmerno s številom nagrad s kotizacijami prispevajo v festivalsko blagajno, nagrade pa dejansko ne pomenijo kvalitativne ocene oglaševalskih akcij, ampak so v službi legitimizatorja ogromnih finančnih sredstev, ki jih v oglaševalsko industrijo prijazno prispevajo naročniki.
Cinični odnos do tega je seveda le del folklore, ki ustvarja potrebno tenzijo med zmagovalci in poraženci, zaradi česar je vse skupaj bolj, khm, catchy.
Pa naj sklenem s kratkim novinarskim poročilom. 17. oglaševalski festival je za nami. Slovenska agencija leta je kot vedno Futura DDB, Aljoša Bagola ima novo pričesko, festivalske torbice so tokrat prijetno presenetile s Twix family packom, alkohol na večernih zabavah pa je še zmeraj zastonj v neomejenih količinah. Ni da ni.
(Uvodnik Blogorole 16/2008, izid: 20. marec 2008)
607 Comments
Jump to comment form | comments rss [?] | trackback uri [?]