Media killed its own star – I.

Saj poznamo tisti “Video killed the radio star”, s katerim je MTV premierno ovekovečil svojo prisotnost v satelitskem etru? Seveda se tu z medijskimi umori še ni končalo. Nekaj let kasneje je televizijo ubil internet, nato pa je na internetu najprej radio nazaj ubil video, nato je video še enkrat ubil radio, video in radio pa sta se skupaj namenila ubiti še časopis, ki bi najraje od vsega ubil internet, če bi mogel.

Še dobro, da imamo medijsko teorijo, ki je še pred tem medijskim Afganistanom izumila takoimenovano “medijsko konvergenco”, ki je medijsko morišče diplomatsko utišalo z idejo, da se mediji v resnici ne pobijajo med seboj, ampak se skozi te “navidezne umore” pravzaprav združujejo in gradijo nekakšne medijske konglomerate, ki eden drugega dialektično dopolnjujejo ter se vzpostavljajo na povsem novem nivoju.

Toda žal v tej bitki platform vseeno ni šlo brez kolaterarnih žrtev. Mediji so resda preživeli in se verjetno tudi dejansko vzpostavili na nekem višjem nivoju zavesti, a v tem procesu je umrlo novinarstvo. Na tej točki se seveda zastavlja logično vprašanje, kaj so mediji brez novinarstva? Nič drugega, kakopak, kot nedefinirana gmota nepovezanih podatkov, ki smo ji danes priča v največji mentalni ekološki katastrofi sodobnega sveta – poluciji pomena.

Tokratne medijske kontemplacije je zakrivil članek Sonje Merljak o političnem svetovanju v zadnji Sobotni prilogi, ki govori o problemu medijsko vse bolj natreniranih politikih, ki s svojimi retoričnimi sposobnostmi vodijo novinarje kot lutke na vrvici. No, resnici na ljubo je treba povedati, da se v tujini novinarji morda res soočajo s tovrstnimi težavami, a v podalpski nam domovini so stvari veliko bolj preproste. Dober primer najdemo že v isti Sobotni prilogi v velikem intervjuju s finančnim ministrom Andrejem Bajukom, ki na vsa za spoznanje bolj vsebinska vprašanja odgovori s preprostim - “Nimam komentarja”. A za retorični presežek poskrbi z odgovorom na vprašanje: “Kakšno stališče tam (v ECB) prevladuje glede obresti?” Dr. Bajuk odgovori na kratko: “Takšno, kot ga je izrazil predsednik ECB.”

Težava seveda ni (samo) v tem, da si finančni minister, ki nas je zastopal na svetu ECB, dovoli takšen ciničen in aroganten odgovor, tisočkrat huje je, da mu novinar to dovoli in niti za trenutek ne postane ter ga prekine: “Počakajte, gospod Bajuk, bi lahko prosim našim bralcev vseeno pojasnili mnenje predsednika ECB, glede na to, da ste bili tam za davkoplačevalski denar in v njihovem imenu???!!!”

Za naslednjo cvetko še isti dan poskrbi eno izmed vodilnih novinarskih peres Dnevnikovega Objektiva, Ali Žerdin, ki v osrednjem intervjuju s Francetom Arharjem temu vodilnemu slovenskemu finančnemu strokovnjaku prostodušno zastavi naslednje vprašanje: “Koliko ničel ima bilijon?” In Arhar ga lahkotno poduči: “Miljardi dodajte tri ničle”.

Hja, ob takšnih novinarjih bi bili retorični tečaji za slovenske politike popolna izguba časa in denarja.

(se nadaljuje)

(Uvodnik Blogorole 17/2008, izid: 27. marec 2008)