Tisti, ki se upira

Svojemu sinu sem dal ime Taras. Zamisel za ime sem dobil pri nekonvencionalnemu profesorju, ki je utemeljil slovensko povojno modernistično literaturo, Tarasu Kermaunerju. Ko sva z otrokovo mamico brskala po knjigi imen, sva naletela na naslednji pomen imena Taras – Tisti, ki se upira. “Če bo po tebi”, se je takrat obrnila k meni, “mu boljšega imena ne bi mogla izbrati.”

O Tarasu Kermaunerju takrat nisem vedel še ničesar, razen tega, da so o njem po filofaksu s strahospoštovanjem govorili študentje primerjalne književnosti. Iz neke druge zgodbe mi je prišlo na ušesa še to, da je krščanski socialist. Tudi o krščanskih socialistih nisem vedel veliko, razen tega, da so to tisti, ki pa jih res nihče ne mara. Komunisti ne zaradi tega, ker so kristjani, kristjani pa ne zaradi tega, ker so komunisti. Predstavljal sem si jih nekako tako, da ko jih s Komunističnim manifestom udariš po enem licu, ti bodo nastavili še drugega, da jih mahneš še z Biblijo.

V mojih študentskih letih smo se veliko zbirali na nekakšnih intelektualnih omizjih in na veliko debatirali o ideologijah. Ker sem na filofaks prišel ravno ob zamenjavi režima in so profesorji, bržkone v želji, da bi dokazali, da študij filozofije ni študij samoupravnega socializma, Marxa in Engelsa povsem zignorirali, sem se seveda vrgel predvsem v študij teh dveh filozofov. In poleg Žižka in Leva Krefta sem bil verjetno edini, ki sem se odkrito hvalil, da sem marksist. Zato me je toliko bolj presenetilo, ko me je enkrat na enem filozofskem omizju prijatelj, sedaj že doktor nevemčesa, “obtožil”, da sem krščanski socialist. Kje za vraga je pobral to krščanskost?! A vendar mi je bilo po tihem všeč, da sem pristal v istem “klubu” kot Taras Kermauner.

Zadnje čase lahko o Tarasu Kermaunerju slišimo nekaj več. Po desetih letih osame, za katero se je odločil skupaj z ženo, je s knjigo Navzkrižna srečevanja ter s sodelovanjem s stranko Zares na veliko vstopil (nazaj) v slovenski prostor. In ne bi si mogel izbrati primernejšega trenutka. V obdobju, ko se se intelektualci popredalčkali v ta ali oni blok, v razne Zbore za republiko, Forume 21 ali Gibanja za pravičnost in razvoj in se s tem – kot intelektualci – seveda hkrati tudi povsem kompromitirali, je Taras Kermauner prinesel novo svežino in zopet pokazal pravo pozicijo, ki je vredna intelektualca. In pri njemu je to povsem preprosto: Nomen est omen. Biti je potrebno zgolj – Taras. Tisti, ki se upira.

Ko sem vztrajal pri imenu Taras, so se babice ustrašile, da ga ne bomo mogli krstiti, zato smo mu dali še eno ime – Nikolaj. Nikolaj je bilo ime tudi ukrajinskemu avtorju, ki je napisal slavno kratko novelo z naslovom Taras Buljba. Taras je po grški mitologiji sin boga morja Pozejdona in nimfe Satyrion, upodabljajo pa ga kot delfina.

(Uvodnik Blogorole 21/2008, izid: 24. april 2008)