Zgodovinski spomin sklerotičnih

Ko v zadnji Mladini berem spomine Francija Zavrla ob 20. obletnici procesa proti JBTZ, si podobno kot ob patetičnem republikanskem trkanju po prsih mislim, da bi bilo za vse skupaj veliko bolje, če bi osamosvojitelji svojo krizo srednjih let reševali s Harley Davidsonom, ne pa s to večno in naravnost morečo potrebo po pisanju lastne zgodovine.

Da ne bo pomote, tele atate osebno izjemno spoštujem. Bili so nekje mojih let, ko jih je napadla ena najmočnejših vojsk na svetu. Bavčarju je menda sicer ušlo: “O, pizda”, a vseeno je oblekel policijsko uniformo, Janša, ki je takrat verjetno izjavil kaj bolj v stilu “O sveta pomagavka!”, pa je smuknil v zelene maskirne barve in se skupaj z njim postavil pred tanke JLA. Takorekoč s fračo!

Zmeraj me je sicer zanimalo, na čem so ti fantje takrat bili, a to morda niti ni tako zelo pomembno. No ja, FZ mi je enkrat malce namignil :) Dejstvo je, da so sprejeli – no ok, naj jim bo – “zgodovinski izziv” in ga relativno uspešno pripeljali do neke točke, na kateri smo sedaj. In ta točka, kljub temu da imamo malce višjo inflacijo kot je povprečje EU in da je minister za finance Andrej Bajuk, vendarle ni tako zelo slaba, da bi se splačalo preveč sekirati.

Ironično je, da bi se morali tile fantje sedaj vsake toliko časa kdaj spet dobiti, zrolati kakšen džoint “na stare čase” in se jih malce nadrealistično spominjati ter smejati drug drugemu, tako pa so se uspeli bolj ali manj vsi skregati med sabo ali pač so se njihove življenske poti preprosto preveč razšle, da ne bi ponovno srečanje izpadlo preveč “spooky”.

Ampak ja, bomo že preboleli. Čez dvajset let se tako ali tako ne bo več nihče ničesar spomnil ali pa bo njihov zgodovinski spomin preveč nadrealističen tudi brez trave. Nato se bo izpraznil prostor za kolikor toliko objektivni zgodovinski zapis, ki pa bo vse skupaj meril že s povsem drugimi vatli.

So it goes, je dejal Kurt Vonnegut.

(Uvodnik Blogorole 23/2008, izid: 15. maj 2008)