Nauk naših očetov

Igorja Bavčarja vsake toliko časa srečam na poti v cerkniške konce, kamor se vozim po svojega sina. S svojim velikim Range Roverjem včasih on prehiti mene, spet drugič pa s svojim Peugeotom jaz švignem mimo njega. Mislim si: ko bom velik, si bom tudi sam omislil takega in se vozil z njim na vikend nekam ob Cerkniško jezero.

Če gledaš na življenje iz pozitivnega vidika, nam Igor Bavčar pravzaprav sporoča lep nauk. Zagovarjanje človekovih pravic se splača! Dvajset let po ustanovitvi odbora za varstvo človekovih pravic je njihov prvi zagovornik eden najbogatejših Slovencev. Iz podobnega zornega kota si velja zapomniti tudi nauk Boška Šrota. Pivo sicer redi, a varjenje nacionalnega interesa ima dobrohotni učinek na žiro račun.

Očitno je mojima staršema, ki sta oba psihologa, uspel eksperiment iz moje rane mladosti, saj opažam, da takole ob svitu nekoliko zrelejših let vse bolj razrešujem Ojdipov kompleks. Svojega očeta imam iz dneva v dan raje, občasno spregovoriva kakšno tudi že čisto po moško, z njim pa nekako začenjam gojiti razumevanje in simpatije do celotne njegove generacije, kamor sodita tudi Igor in Boško.

A da ne bom delal očetu po nepotrebnem krivice, naj pripomnem samo še to, da je Jožetu uspelo v teh kapitalističnih časih ohraniti tiste prave hipurske vrednote generacije ’68, ki so vredne več od vseh miljard na tem svetu. Z Jožico sta si na dobrih 500 kvadratnih metrih ustvarila majhen raj na zemlji, ki ga ne more sfinancirati niti Abramovič.

Kakorkoli že. Priznam, v tem trenutku sem malce razpet. Seveda se pridružujem vsem sonarodnjakom, ki bentijo čez tajkune, a po drugi strani so mi ti stari medvedki prav všeč. No ja, všeč so mi njihovi Range Roverji, a poanta ostaja ista. Ali pa vsaj približno podobna. No, saj me razumete?

(Uvodnik Blogorole 25/2008, izid: 29. maj 2008)