Bogi, bogi mediji

V Sloveniji se poleg Janezu Janši samo še enemu dogaja tako huda krivica, kadar ni vse po njegovem. Samo še eden je, poleg predsedujočega Evropski uniji, za katerega neuspeh so krivi čisto vsi zunanji dejavniki, on v svoji nepresegljivi popolnosti pa je samo žrtveno jagnje nesposobnosti širših množic, da bi dojela njegovo veličino in žrtev vsakodnevnega odrekanja sončnim zahodom v dobrobit malega človeka.

Govorim seveda o medijih, ki so v zadnjih dnevih zopet v eni izmed intenzivnejših faz samopomilovanja. Poleg konkurence spleta, spremenjenih bralnih navad, brezplačnikov in pešanja zanimanja za javne reči, kot v zadnji Mladinini kolumni ugotavlja Janko Lorenci, so se sedaj medijem zgodili še lastniki, ki imajo – ojoj – tudi svoje lastniške interese in jih – grdi, grdi – celo želijo uveljavljati.

Zdi se, da imajo Janez Janša in mediji podoben problem nerazumevanja enega sila preprostega življenskega pravila. Tako kot vladanje ni pravica, ki jo pridobiš enkrat na štiri leta, ampak jo moraš s trdim delom in jasnimi rezultati utemeljevati vsak dan znova, tako ni “novinarska avtonomija” nekaj, kar bi preprosto zapisali v kakšen zakon, nato pa bi udobno plavali v njej, brez strahu, da nam jo bo nekega dne nekdo odvzel.

Jasno je, da je takšna pozicija – tako predsednika vlade kot tudi medijev – nadvse infantilna; infantilna zaradi tega, ker prevzema egocentrično logiko otroka, ki ni zavezan odgovornosti za svoja dejanja, saj je bil bolj ali manj “vržen” v ta svet. Saj se še spominjamo tistih svojih pubertetniških izjav, da si nismo sami izbrali, da smo se rodili, ampak sta se tako odločila starša – zdaj pa naj pač ona odgovarjata za posledice svojih dejanj.

Dejstvo pa je, da v resnici državljani Janezu Janši (ali kateremu koli drugemu politiku) nikoli ne bodo podarili bianco menice za štiriletno vladanje, prav tako kot je sila naivno misliti, da bodo medijski lastniki v imenu avtonomije pozabili na svoje interese. In hvala bogu, da je tako. Najmanj, kar si želimo, je štiriletna diktatura politike ali diktatura medijske avtonomije, vsaj dokler mediji izven teh interesov ne znajo sproducirati ničesar pametnejšega od črne kronike in rumenega voajerstva.

Pravica vladati in avtonomija medijev je nekaj, kar si je potrebno izbojevati vsak dan znova. Ko sem naposled enkrat le odrasel, sem spoznal, da je to mogoče samo s trdim in kvalitetnim delom, ne pa z očitanjem staršem, da sta me vrgla v ta grdi svet.

Svojo avtonomijo si želim izboriti sam. V trenutku, ko mi jo bo nekdo podaril, bom manj avtonomen ravno za to darilo.

(Uvodnik Blogorole 26/2008, izid: 5. junij 2008)