Nacionalni sindrom

Da je v naši državici prva asociacija na izraz »nacionalni interes« pivo, se sicer sliši zabavno, a je pravzaprav dokaj žalostno. Govori pač bolj ali manj samo o tem, kakšni zarukani kmetje smo, kot bi dejal pokojni psihiater Rugelj. Glede na to, da se je človek vse življenje ukvarjal z alkoholiki, ki so to postali očitno zaradi nacionalnega interesa, bi ga tokrat lahko vzeli malo bolj zares.

Medtem ko v svetu bijejo vojne zaradi nafte, se mali Slovenčki že par vladnih mandatov ukvarjamo s pivom, našim nacionalnim interesom. Zanimivo, toda iz mladosti se spominjam, da je bilo pivo predvsem v domeni regionalnih interesov. Štajerci proti Ljubljančanom, provinca proti centru, kmetje proti šminkerjem. Izbira piva, Union ali Laško, je bil takorekoč najpomembnejši »statement«, ki si ga v moji mladosti lahko zavzel. Z njim si se opredelil za eno stran. Z njim si se odločil, kaj si in kaj si želiš postati.

Morda pa bo kdaj v zgodovini celo zapisano, da Slovence niso združile prastare sanje o lastni državi, ampak pivo. Kakšna lipa, kakšen knežnji kamen, kakšni Lipicanci nekaj, slovenski nacionalni simbol je brez dvoma pivo! Če bi Cankar še enkrat pisal svojo črtico, bi jo naslovil s »Kozarec piva«. In Slovenci bi se še veliko bolj identificirali z njegovo neznansko bolečino, ko ga je zavrnil. Njegov kozarec piva, ki so mu ga prinesli mati.

Pivo ni samo nacionalni interes, pivo je tudi nacionalna podstat, bit in njegov najvišji simbol. Če takole pomislim, se mi ideja slovenske zastave s hmeljem sploh ne zdi slaba ideja! Tako kot Kanada. Oni javorjev list, mi žlahtni hmeljev cvet. Ni mi treba posebej govoriti, kdo bi bil bolj kul na nogometnih tekmah, mar ne? Hrvatje s šahovnico bi se pokopali od zavisti.

Sam nikoli nisem maral piva. Grenak je in ko se ga napiješ, neznansko boli glava. In raste trebuh. A spet, kaj bi lepše opisovalo našega tipičnega volilca? Seveda, zagrenjen in zavaljen tip s pivskim trebuhom.