Humanitarne organizacije so se v zadnjih nekaj letih izkazale kar z nekaj poštenimi škandali in bilo je tudi nekaj novic o njihovi “učinkovitosti”, doma ali pa drugje po svetu. Zato menim, da je včasih bolje ne dat ali pa poiskati alternativo. Konec koncev, donacije ne daš zgolj iz dejstva, da si dober po srcu (in si lahko privoščiš), ampak s konkretnim namenom, da ta donacija doseže nek konkreten cilj. In nikar ne misli, da ne cenim vaše donacije, le… no, kaj bom govoril, saj niti ne poznam celotne zgodbe, kaj bi se torej kaj več vtikal.

“Boljš je nič dat in velik kritizirat, ker to šele človeka naredi za pravega aktivista…”
99% zadetek, samo še tista črtasta ruta okoli vratu mi manjka pa bo.

Boljš je nič dat in velik kritizirat, ker to šele človeka naredi za pravega aktivista…

Kot o vsaki stvari bi se dalo tudi o humanitarnosti, organizacijah in posameznikih na dolgo in široko razpravljati… in delno se strinjam s tvojo trditvijo, vendar hkrati menim tudi, da “vsaka pot, ki je tlakovana z dobrimi nameni še ne pelje v nebesa”. Pa naj bo še toliko ljudi z velikimi srci odzadi.

Za sebe lahko rečem samo, da imam neke medle predstave o dogajanju na podlagi katerih se odločam, a recimo, da je to bolje kot nič. Del tega je tudi da, podobno kot krtek, gojim nezaupanje do teh humanitarnih organizacij, še posebej, ker je moč najti posamezne ljudi oz. posamezne primere oz. posamezne projekte (bodisi doma ali po svetu) za katerimi stojijo konkretni ljudje s konkretnimi in preverljivimi rezultati (o katerih vsake toliko poročajo tudi mediji) in v katere bi bilo vredno vložiti za pomoč doseganja nekega humanitarnega cilja. Kar pa zahteva tudi malo več lastnega aganžmaja kot zgolj “kavč- humanitarnost” za mirno dušico. Takšno je pač moje mnenje.