Gonzorola

Hunterja S. Thompsona sem poznal kot žurnalistično legendo, kot tistega, ki se je šel »drugačno novinarstvo«, znano tudi pod imenom »Gonzo novinarstvo«, a do preteklega tedna pravzaprav še nikoli nisem prebral ničesar od njega. Pred nekaj meseci sem v nočnem programu sicer čisto po naključju ujel čudovito ekranizacijo njegovega tripaškega roadmovieja Strah in groza v Las Vegasu z Johnnyjem Deppom v glavni vlogi, pred dnevi pa sem končno požrl tudi njegovo knjigo z istoimenskim naslovom.

Strah in groza v Las Vegasu s podnaslovom Zblojeno potovanje v srce ameriškega sna velja za nosilno delo tako imenovanega »novega žurnalizma«, ki se je konec petdesetih let prejšnega tisočletja pojavilo v newyorškem tedniku Village Voice in se okrepilo v šestdesetih z nekaterimi velikani ameriške novinarske in literarne scene. Novi žurnalizem je nastal kot odgovor vzhajajoče beatniške kulture na medijsko impotenco »objektivnega novinarstva«, ki ga je še najbolj ponazarjala Reutersova shema petih W-jev: Who, What, When, Where, Why, s katerim naj bi novinarsko poročilo zagotavljalo resnico.

»Tisk je banda okrutnih pedrov. Novinarstvo ni poklic ali trgovina. Je cenena ropotarnica zajebancij in zmot – ponarejen vhod v ozadje življenja, umazana, odjebana mala luknja, ki jo je gradbeni inšpektor zamašil, a je še vedno dovolj globoka, da se vanjo zvije pijanček s pločnika in tam masturbira kot šimpanz v kletki«, so besede iz predzadnjega poglavja Strahu in groze v Las Vegasu, s katerimi Hunter S. Thompson poda zame eno najlepših, najpopolnejših in najbolj lucidnih definicij novinarstva, ki je aktualno še danes. Če je sploh bilo kdaj bolj aktualno kot danes.

Toda »Gonzo novinarstvo«, kot bi nemara lahko pomislili iz zgornjih besed, ni neko dekadentno, ludistično, zatripano in brezpredmetno bruhanje po novinarstvu, čeprav je seveda tudi to, ampak je hkrati tudi povsem legitimna kritika klasičnega novinarstva, ki se je v svoji populistični katastrofičnosti že zdavnaj oddaljilo od resničnega sveta tam zunaj. Pri tem »Gonzo novinarstvo« tudi ne ostane brez rešitve in vizije novinarstva, kakršno le to naj bo – verjame v iskanje resnice skozi subjektivizem, ki ne vztraja na nekakšnih splošnih resnicah in imperativih realnosti, ampak skozi lastno izoblikovano mnenje, ki je lahko podano tudi skozi popolni nadrealizem petih W-jev, a še zmeraj ohranja več resničnosti od resnice same.

V tem smislu vidim kot sodobno variacijo »Gonzo novinarstva« tudi bloganje, ki pa je za razliko od Thompsonovega tripa v Las Vegas postalo planetarno, knjiga, ki jo pišemo, pa bi lahko nosila naslov Strah in groza sodobnega sveta – zblojeno potovanje v srce tistega, kar je ostalo od ameriškega sna.

Uvodnik Blogorole 35/2008, izid: 7. avgust 2008)