Vrednote - 1. del

Nekaj uvodnikov nazaj se je na mojem blogu razplamtela bolj ali manj zasebna debata med menoj in – po njenem referiranju na Malega princa predvidevam – mladim dekletcem, s katero sva se zapela v debato o vrednotah. Jaz njej, da na svojem blogu pišem takorekoč zgolj o vrednotah, ona meni, da naj se še tako trudi, na mojem blogu ne najde nobenih vrednot.

Nato jaz njej, da nima niti najmanjšega pojma, o čem govori in da bo nekega dne, ko bo odrasla, že razumela, kako neverjetno se moti, ona meni, da sem prazen, plitek egoist, ki krade drugim ljudem energijo. Jaz spet njej, da če sva že natančna, potem nisem egoist, ampak kvečjemu egocentrik, ona meni nazaj, da prav, sem pač egocentrik in da naj raje poiščem nekaj tiste otroške radovednosti v sebi, če je je še sploh kaj ostalo.

Eh, zveniš kot kakšna moja bivša, sem si mislil sam pri sebi, moji komentatorki pa se je verjetno zdelo, da sem vsaj tako brezvezen kot njen fotr. Vsemu skupaj ne bi namenjal prevelike pozornosti – pač še eno produktivno komentiranje – če se ne bi ob tem spomnil nekega drugega dogodka, kjer sem se prav tako zapel glede vrednot.

Bilo je pred parimi leti, ko smo delali še nek drug medijski projekt. S sestro so naju povabili na letno razvojno delavnico medijske hiše Delo, na kateri naj bi predstavila naš takratni projekt. Razvojna delavnica je bila v na novo prenovljeni veliki sejni sobi Delove črne stolpnice, na njej pa so bili vsi uredniki vseh edicij, člani uprave, resorni direktorji in kar je še teh velikih živin. Prezentacija je potekala gladko, s sestro sva bila takrat že zverzirana v prodajanju naše velike ideje, poslušalci so zgledali zadovoljni, ko me je po kratki vljudnostni debati (spomnem se Bauerjeve: »Ja, na mladih svet stoji!«) takratni direktor trženja Dela vprašal:

»Kakšne pa so vaše vrednote?«

»Vrednote?!«, sem zinil. »Kakšne vrednote?!«

Direktor trženja se je počasi in zmagoslavno obrnil naokrog, tako da je premeril vse urednike, potem pa se je mirno zaustavil pri meni in me lahkotno podučil: »Ja, vrednote so najbolj pomembna stvar pri mediju. V kaj verjamete, za kaj se boste zavzemali, kaj želite spremeniti?«

Z vso težo pomembnosti njegovih lahkotno izgovorjenih besed sem se v tistem trenutku zavedal, da ima seveda povsem prav. In da, po drugi strani, jaz nisem pripravljen na to vprašanje. Mimogrede, takratni direktor trženja Dela je bil moj prijatelj Zoran Trojar, sicer tudi bivši direktor Mladine, ki je seveda povsem dobro vedel, o čem govori.

Ko sem tistega dne prišel domov, sem vzel list papirja in prvič v življenju napisal svoje vrednote, ki jih želim uresničevati v mediju. (nadaljevanje prihodnjič)

Uvodnik Blogorole 36/2008, izid: 14. avgust 2008)

About this entry

You’re currently reading “ Vrednote - 1. del ,” an entry on Bang Bang

Published:
8.11.08 / 6pm
Category:
Osebno