Temna stran bloganja

Zadnji trije meseci so bili zame, milo rečeno, čudni. Najprej sem izvedel, da imam na ledvici rakav tumor, v naslednjem hipu pa sem se že znašel na operacijski mizi, takoj za tem, ko sem podpisal dokument, v katerem sem potrdil, da se zavedam, da je lahko rezultat operacije tudi moja smrt. Ups, vrag je odnio šalu.

V prihodnjih dnevih in tednih sem doživel in preživel operacijo, neznanske bolečine, telesno nemoč, štetje pik na zidu bolniške sobe, vse mogoče postoperacijske zaplete, neprijetne posege, razgaljanje in razvrednotenje na medicinski primer, operacijske kvote in statistiko uspešnosti. Predvsem pa sem doživel nekaj svojih najbolj pomembnih in življenskih premislekov in razmišljanj, odločitev in zapovedi.

Večkrat sem se vprašal, ali naj o tem pišem tudi na svojem blogu, pripovedujem znancem in neznancem okoli sebe. V preteklosti sem znal marsikatero osebno in intimno izkušnjo brez sramu in neprijetnih občutkov deliti s komerkoli. Konec koncev se je velik del moje pretekle zveze odvijal na blogih, pred očmi vseh. Iskrenost, sem razmišljal, je sproščenost do sveta in mene v njem. In zdelo se mi je prav, da sem v življenju sproščen.

Toda ne tokrat. Vsa bolezen in vse, kar se mi je dogajalo, je zarezala v najgloblje plasti moje intimnosti. Bil sem sam, izgubljen v lastnih strahovih in zmeden od realnosti, ki se mi je dogajala. Kaj naj sploh povem? Kako naj sploh razložim, o čem razmišljam? Ali si sploh želim povedati? Ali si sploh želim vedeti?

In ravno v trenutku, ko sem se spraševal o vrednotah zasebnosti in svojem odnosu do bloganja, je vame udarila njegova temna plat. Javno razčiščevanje, obtožbe, komentarji ljudi, ki nimajo z mano prav ničesar skupnega, a vendarle ocenjujejo in sodijo moje življenje, moje odločitve, moje vrednote. Temna stran bloganja je temna stran življenja, ki ne premore razumevanja in dostojanstva. In v tem smislu ni posebnost bloganja, ampak posebnost človeka. Takšnega, kot smo.

Uvodnik Blogorole 44/2008, izid: 9. oktober 2008)


About this entry