Nacionalni interes ali sindrom?

Z debato o Mercatorju se je zadnje tedne veliko več kot o nacionalnem interesu povedalo o nacionalnem sindromu. Namreč, da smo slovenci kot narod (ali nacija) sila zaplankani in vrtičkarski, v sociološki terminologiji, kjer se to sliši še toliko slabše, pa nacionalistični in ksenofobični.

Slovenski nacionalni sindrom, ki se nam kaže kot interes, je najlepše strnil kdo drug kot Mladinino kolumnistično pero bistroumnih nesmislov Janko Lorenci, ki je v svoji zadnji kolumni zapisal: »Da Mercator ne pride v tujo last, je nekakšen kategorični imperativ.« Tako je to. Medtem ko Kanta s strahospoštovanjem navdaja zvezdnato nebo nad nami in moralni zakoni v nas, je za pravega Slovenca pomembno, da Mercator ne kupijo tujci.

V tem smislu postaja Mercatorjeva mantra o najboljšem sosedu že kar tragikomična. Da smo vstopili v Evropsko unijo in ukinili meje nas ne zmoti, da v svojih glavah še zmeraj ne bi ostali majhni in omejeni, samemu sebi najboljši sosed.

Prav poseben slovenski sindrom je svojevrstno dojemanje tržnega gospodarstva. Tako ni nič narobe, če se pri argumentih proti prodaji Mercatorja tujcem pojavi tudi takšna demagogija, kot je ta, da bi lahko Mercator delal kar štirikrat več čistega dobička, ako ne bi vztrajal pri 70-odstotni zasedenosti svojih prodajnih polic s slovenskimi izdelki. Se pardoniram, toda tudi če bi bil sam Mercatorjev delničar, se ob takšnih argumentih uprave ne bi ravno pretirano oklepal svojih delnic. Ob štirikrat manjših dividendah bi dobil nacionalni interes seveda spet nov pomen, upravo Mercatorja pa bi, kot bi dejal minister Lahovnik, bilo potrebno povprašati po njenem zdravju.

Problem Mercatorja pa ni v njegovem nacionalnem interesu, temveč v tem, da je država pred tremi leti prodala svoj delež Mercatorja izrazito prepoceni in nas sedaj boli dejstvo, da bo namesto davkoplačevalcev dobiček od prodaje zaslužil nekdo drug. In prav je, da nas to boli. Toda iz te izkušnje ne moremo povleči filozofiranja o nacionalnem interesu, ampak se moramo zaustaviti ob resničnem problemu. In ta je, da je država prepoceni prodala svoj lastniški delež.

Če že želimo govoriti o nacionalnem interesu, je kar se mene tiče ta predvsem v tem, da država z mojim premoženjem upravlja vsaj kolikor toliko spodobno, kar izguba več kot sto miljonov potencialnega dobička iz prodaje ravno ni. Toda definitivno ni v mojem nacionalnem interesu, da sedaj za teh sto miljonov več odkupim delež jaz (kot državljan).

V nacionalnem interesu je, da se iz zgodbe o Mercatorju kot država nekaj naučimo. Za začetek, na primer, da se naučimo prodajati svoje premoženje. Da zagotovimo delovanje ustreznih inštitucij, da se ne bo ponovil nov Mercator. V nacionalnem interesu je, da se nehamo ukvarjati s tistim, kar smo (bolj ali manj slabo) prodali v preteklosti, temveč da se začnemo ukvarjati s tem, kako čimbolje prodati to, kar nam je še ostalo.