Zakaj časopisi ne bodo propadli?

V zadnjih mesecih, ko sem se nekoliko več družil z ljudmi iz medijskega sveta, sem se večkrat znašel v malce nenavadni situaciji. Sogovorniki so me poznali kot človeka, ki se zadnje desetletje ukvarjam z internetom, a vendar sem bil v vseh pogovorih jaz tisti, ki jih je prepričeval, da tisk še ni mrtev.

Spoznal sem, da so ljudje iz časopisov kot moški v krizi srednjih let, ki jim ostarela žena (časopis) že malce preseda in se ozirajo naokrog po mlajših ljubicah (internet). Seveda pojava deluje sila groteskno, saj sem jih sam prepričeval, da se je njihova žena sicer v zadnjih letih resda malce zapustila, česar so si verjetno krivi kar sami, saj ji ne namenjajo nobene pozornosti več, ampak da so njene baročne obline še zmeraj sila sexy, naj ne omenjam izkušenj in zrelosti, ki pravi zvezi dajo šele tisti poseben šarm.

Na vprašanja, zakaj vendar tako zelo vztrajam na tisku in se raje ne posvečam internetu, ki ga najbolje obvladam in s katerim lahko tudi zaslužim veliko več denarja, sem nekaj časa še zagreto odgovarjal z naštevanjem prednosti tiska, nato pa sem se spomnil nekoliko bolj preprostega odgovora: “Jebiga, imam pač očitno fetiš na tisk!”

Ob tem so se ljudje iz časopisov ponavadi nekoliko pomirili, saj se jim je zdela razlaga vsaj potencialno racionalna, pri čemer sem se jim itak zmeraj zdel malce čuden, torej ne bi bilo konec koncev res čisto nič nenavadnega, če bi se izkazal za fetišista. No, pa saj malce res sem. Ampak v resnici ne gre za to.

Osnovna predpostavka, na kateri temelji napoved konca časopisov, je, da MLADI NE BEREJO VEČ ČASOPISOV. Temu seveda ne gre kaj prida oporekati, saj so empirični podatki na strani predpostavke: mladi dejansko ne berejo več časopisov. A vendar ta predpostavka vodi v enega izmed najbolj napačnih sklepov v vsej zgodovini medijske industrije!

Kot je sicer pri človeštvu že v navadi, gre tudi tukaj za pogosto napako mešanja hrušk in jabolk. Medtem ko je celotna medijska industrija iz dejstva, da mladi ne berejo več časopisov, sklenila, da je nekaj narobe s FORMO časopisa (in je zato potrebno zamenjati formo, torej se preseliti na internet), je v resnici problem z VSEBINO časopisa.

Mladi danes niso na internetu zaradi njegove forme, ker bi bilo digitalno tako superiornejše od analognega, ampak zato, ker se je tja preselila vsa pametna vsebina (in seveda tudi ogromno neumne), medtem ko so časopisi vsebinsko še zmeraj natanko tam, kjer so bili pred petdesetimi leti.

Nikoli nisem mogel razumeti argumentov, da je formo časopisa povozil čas. Da se razumemo, ko pišem tale zapis sedim na prelepi terasi hiše mojih staršev v Slovenj Gradcu, s supertankim dizajerskim prenosnikom sem preko brezžičnega omrežja povezan na internet, poleg sebe pa imam še enega dodatnega miniprenosnika z gibljivim ekranom, prav tako priključenega na brezžično omrežje. Med obema prenosnikoma mi vsake toliko časa zabrenči še BlackBerry, preko katerega pregledujem pošto, sporočila, Facebook in Twitter. Hočem reči (poleg očitnega hvalisanja), da nisem ravno tehnološko zavrta oseba, ki ne bi mogla razumeti novih možnosti, a vendarle mi ne more nič na svetu zamenjati izkušnje branja tiskanega časopisa, ko pijem jutranjo kavico, se vržem v mrežo ali pa grem na veliko potrebo.

Toda to, kar me pri časopisih v resnici najbolj privlači, je morda nekoliko bolj filozofski moment razmišljanja, namreč PHYSIS njegove forme. Physis ali grško φύσις v našem prevodu pomeni “fizično”, “naravno” oziroma “realno”, v nasprotju z “metaphysis”, ki pomeni “nefizično”, “nadnaravno” oziroma “virtualno” - oboje po Aristotelu sestavlja celoto vsega, kar je.

Časopis je edini medij, ki je fizičen, vsi ostali mediji (radio, televizija, internet) so virtualni, kar daje časopisu prav posebno vrednost na nivoju kredibilnosti in dokumentarnosti. To se je na primer zelo lepo videlo ob zadnjih ameriških volitvah, ko so ljudje že navsezgodaj trumoma drli v trafike, da bi si zagotovili svoj izvod dnevnega časopisa s fotografijo Obame na naslovnici, časopisi pa so morali tisti dan narediti še nekaj ponatisov, da so zadovoljili vse čakajoče v vrsti. V tem smislu je časopis pomemben ne samo kot opis časa, temveč kot dokumentirani zapis, kot “REALIZACIJA REALNOSTI”, kot garant, da se je nekaj na tisti dan zgodilo. V teh okvirih je potrebno iskati tudi tako opevano RESNICO, predvsem odgovornost medijev do resnice, saj mora njihov dokument predstavljati verodostojni zapis.

Ravno zaradi lastnega physisa je časopis med vsemi mediji še zmeraj najbolj primeren medij za t.i. “agenda setting”, za ustvarjanje javnega mnenja, kar pomeni, da ima s tem časopis največjo družbeno moč, čeprav jo je, po drugi strani, v poslovnem smislu v primerjavi z drugimi mediji, že povsem izgubil.

Zmeraj sem verjel v to, da morajo mediji zasledovati svoje poslanstvo zagotavljanja družbenega diskurza in odkar sem se pred desetimi leti začel profesionalno ukvarjati z internetom in novimi mediji, sem prepričan, da internet in novi mediji potrebujejo časopis, da postanejo njihove vsebine družbeno relevantne in postanejo - ker to zaslužijo - del splošnega družbenega diskurza.

Če dobro premislim, pravzaprav razmišljam povsem obratno kot časopisi!

Če so časopisi pred desetimi leti začeli ugotavljati, da morajo začeti izkoriščati internet kot distribucijski kanal za svoje vsebine, sem sam že pred desetimi leti verjel, da mora internet začeti izkoriščati časopise kot distribucijski kanal relevantnosti svojih vsebin. V teh desetih letih pa se je seveda marsikaj spremenilo. Časopisi so prišli do roba svojega propada, na internetu pa se je začelo dogajati na tone neverjetno in noro dobrih vsebin, od katerih pa se je le malo njih kdaj znašlo v časopisih.

Mladi danes ne berejo več časopisov.

Berejo približno petkrat več kot se je kadarkoli bralo. Ustvarjajo približno miljonkrat več vsebine, kot se je je kadarkoli ustvarjalo.

Hm, le kaj bi morali narediti časopisi?

About this entry

You’re currently reading “ Zakaj časopisi ne bodo propadli? ,” an entry on Bang Bang

Published:
6.26.09 / 10am
Category:
Fenomeni