O gejih, lezbijkah in toleranci

Zjutraj pri zajtrku sem imel zanimiv pogovor z desetletnim sinom. V časopisu, ki je bil na mizi, je prebral naslov “Zaradi pretepa pokvarjen dan državnosti”. Po ugotovitvi, da je bil pretepeni istospolno usmerjeni, je seveda sledilo vprašanje: “Ati, kaj je to istospolni?”

Khm.

OK, pa poskusimo. “Istospolno usmerjeni so fantje, ki imajo radi fante in punce, ki imajo rade punce. Žal je v tej državi nekaj grdih ljudi, ki tega ne morejo sprejeti in so celo tako pokvarjeni, da takšne ljudi tepejo.”

Tarasov prvi odgovor me preseneti. “Ampak saj sem jaz tudi fant in imam rad tebe, ki si tudi fant.”

Dobro, očitno se ne bom tako na lahko izmazal, mojo definicijo bo potrebno še nekoliko poglobiti. “Ja, ampak pri teh fantih gre za to, da tudi poljubljajo fante.”

Pri odgovoru: “Saj midva si tudi dava lubčka, ati” sicer najprej pomislim, da bi se veljalo enkrat pogovoriti tudi o pedofiliji, ampak morda bi bila oba pogovora vseeno malce prevelik zalogaj za en zajtrk, hkrati pa spoznam, da bom moral biti še nekoliko bolj ekspliciten. OK, tamau ima že deset let in morda je čas, da se neham sprenevedati.

“Ti fantje imajo tudi spolne odnose s fanti”, sem neposreden.

Tamau se zdrzne, povedanega sprva ne more razumeti.

“Ampak a ni to malo čudno, ati, da imajo fantje spolne odnose z drugimi fanti. Saj potem ne morejo imeti otrok, ker otroci lahko nastanejo samo, če se združita jajčece in semenčece, pri fantih pa sta potem dva semenčeca.”

Z mamo sva preskočila štorklje in mu zadevo pojasnila biološko. Očitno mu bo potrebno prikazati realno sliko.

“Ja, otroke dva fanta res ne moreta imeti, razen če jih posvojita”, se najprej znebim biološkega argumenta, “Ampak saj pri istospolno usmerjenih ne gre samo za spolne odnose, ampak za ljubezen. In če je ljubezen in se imata dva rada - in ta dva sta lahko fant in punca, kot sva bila midva z mami, lahko pa sta tudi dva fanta ali dve punci - potem si želita tudi spolnih odnosov, tudi če iz tega ne nastane otrok, ampak preprosto zato, ker se imata rada.”

Tamau je star deset let, seveda je lekcijo o spolnih odnosih brez otrok že zdavnaj pokasiral na TV. A vendarle mu ne gre in ne gre v račun.

“V šoli se hecajo, da so pedri in lezbijke”, pribije tamau.

“Ja, tako rečejo istospolnim, ker jih želijo užaliti. To so grde besede in upam, da jih ti ne uporabljaš”, sem malce vzgojen.

“Saj jih ne.”

Jp, right.

“Ampak ni važno, Taras, kaj ti čutiš glede tega. Tebi so morda všeč punce, kakšnemu drugemu fantu pa so pač bolj všeč fantje. Ti se boš odločil tako, kot se boš pač odločil. Problem pa je v tem, da nekateri grdi ljudje takšne ljudi potem sovražijo in jih tepejo in to je res grdo!” se poskušam prebiti k bistvu pogovora.

Prikima.

Začutim trenutek, da ga naučim novo besedo.

“Veš kako se reče temu, da pustiš drugemu, da je tak, kakršen si želi biti, čeprav ni isti kot ti?”

“Kako?” me vpraša.

“TOLERANCA. T-O-L-E-R-A-N-C-A.”

Vznesen nad spoznanjem, da sem ga pravkar naučil eno super besedo, nadaljujem: “In upam, Taras, da boš v življenju toleranten do ljudi in da boš pustil, da so drugačni od tebe in jih zaradi tega ne boš sovražil. To, da smo si ljudje med seboj različni, je lepota človeštva in želim si, da jo spoznaš, spoštuješ in uživaš v njej.”

“Bom, ati.”

“Upam, sine.”