Plavanje biti v razvoju časa

Kot že lepo pove sam naslov, bo tokratna tema nekoliko bolj filozofsko obarvana. Pa ne samo zaradi tega, ker sem na blogu pravkar ustvaril novo kategorijo “Filozofija”. Tudi ne zaradi tega, da bi poskušal moj twisted mind ujeti v nekakšno samomotivacijsko past in končno diplomirati.

Preprosto prišel je čas, ko se je potrebno spet malce bolj posvetiti “pravim” vprašanjem, ne pa se samo ukvarjati z banalnostmi eksistence in kar je še teh vsakodnevnih jebarij.

Pa k temi. Ko sem šel danes na opoldanski sprehod do Ermanovca (nekateri bi temu rekli že planinski pohod, a zame, gozdnega Jožeta, je seveda to en tak neobvezen sprehodek), me je kar naenkrat prešinilo, da sem tistih davnih dni, ko smo jaz in moji profesorji še verjeli, da me čaka blesteča akademska kariera, pravzaprav res izumil dve domiselni sintagmi, ki sta nakazovali nek malenkostni filozofski potencial, ki ga skritega nosim nekje v sebi.

Prva je bila domislica o definicije filozofije, ki sem jo definiral kot “spremljanje razvoja misli v času”, druga pa je bila “plavanje v biti”.

Pri spremljanju razvoja misli v času me je zmeraj čudilo dejstvo, da imajo, takole v vsakodnevni rabi, ljudje do razvoja misli negativno mnenje. Ljudem je na primer zmeraj šlo na živce, če sem jim en dan razlagal eno zgodbo, naslednji dan pa drugo. Da sem, skratka, spreminjal stališča. Meni se je na drugi strani to zmeraj zdelo nekaj pozitivnega, saj sem do nove zgodbe / misli / ideje zmeraj prišel skozi nek razvoj iz stare zgodbe / misli / ideje. OK, seveda razumem, da zna biti tudi naporno takole slediti nekim zmedenim bezljanjem sem ter tja, a vendarle je razvoj misli v času nekaj, kar je sila pozitivno. Všeč mi je, ko se spreminjam, rastem, spoznavam, dozorevam.

Plavanje v biti je bila v tistih davnih študentskih časih sicer sintagma, s katero sem poimenoval neko svojo “mistično” izkušnjo, ko sem se nekega dne malce zasedel na eni klopci v parku, se izgubil v občutku za čas in ob gledanju neba nad mano namesto petih minut, kolikor sem imel občutek, da je to opazovanje neba trajalo, na tisti klopci zabluzil skoraj pol dneva. Nekako sem se izgubil v času in zlil s tistimi oblaki nad mano. Takrat sem prvič pomislil, da sem del vse te celote in to izkušnjo poimenoval “plavanje v biti”.

Ko sem bil tako že blizu Ermanovca, zatopljen v globoke filozofske misli, ki so mi že malce uhajale tudi k fenomenalnim borovničkam, ki jih strežejo v planinski koči, me je prešinilo, da sta sedaj, po toliko letih, obe te sintagmi zame še zmeraj povsem relevantni, a vendarle sta - povezani - dobili danes  nek nov pomen.

Plavanje v biti je občutek sproščenosti, v katerem plavaš v svojem bivanju. In ta občutek sproščenosti ti daje spoznanje, da se razvijaš in da veš zmeraj več in da si v tem vedenju vedno bolj sprijaznjen, pravzaprav celo srečen s tem, kar si.