Blogorolina risanka - making of

Pred tremi tedni sem bil postavljen pred veliko odločitev. Iz Dela so mi moji “kredibilni sogovorniki” le nekaj dni pred izidom Blogorole kot priloge Dela sporočili, da odpovedujejo sodelovanje.

Kaj sedaj?! Na eni strani sem že celemu svetu, od prijateljev preko poslovnih partnerjev do takorekoč že vsakega, ki sem ga srečal na cesti, sporočil “veselo novico” o ponovnem izhajanju Blogorole. Po drugi strani pa je bilo sporočilo iz Dela jasno kot ostra britev, ki je brezkompromisno zarezala v usodo mojega projekta, ki se ga trudim spraviti k življenju že od začetka leta, ko je z nami “zaradi recesije” odpovedala sodelovanje časopisna hiša Večer.

Natanko se spominjam tistega večera, ko sem iz Dela prejel novico. Začutil sem vročino po celem telesu, ki me je v trenutku celega zalila in mi za trenutek ali dva povsem zabrisala kakršno koli sposobnost razmišljanja. Nato pa ponavljanje “Fuck, fuck, fuck…” in nebogljeni poskusi globokega dihanja, ki naj bi me nekoliko pomirili.

Nato sem imel 48 ur časa za razmislek in v ponedeljek sem sodelavcem in vsem ostalim sporočil odločitev. Jebejo naj se Večer, Dnevnik, Delo in vsi skupaj, odslej bomo Blogorolo izdajali sami, brez slovenceljskih medijskih partnerjev, ki svojega posla tako ali tako že dolgo časa ne razumejo več in obstajajo pravzaprav samo še po neki inerciji in zaradi srečnega naključja, da so povsem enako fuckedup vsi po vrsti, da bi lahko resno ogrozili drug drugega.

Odločitev sem sprejel ob nešteto pomislekih, bojazni, strahovov … Od tega, kako si bomo sedaj lahko privoščili vsaj tisk (če smo na plače že pozabili) do tega, kaj bo z mojim zdravjem, fizičnim in psihičnim. Tistih 48-ur sem preživel s Tarasom in družino, ki so me prišli prvič obiskat na moje novo domovanje nekje na deželi. Pravzaprav se tistih 48-ur nisem kaj pretirano ukvarjal z vsem skupaj, a sem se umiril z ljudmi, ki mi stojijo ob strani v dobrem in slabem že po defaultu.

V nedeljo sem tako sprejel odločitev relativno mirno.

Ne glede na vse možne potencialne jebe, pizdarije in grožnje, sem se odločil tako, kot sem se, iz ene same predpostavke. V zadnjih mesecih, ko je bilo podjetje Hotalot, ki izdaja Blogorolo, že povsem brez denarja in ni moglo plačevati niti računov za elektriko, kaj šele, da bi lahko komurkoli plačali kakšen honorar, se je začelo v uredništvu Blogorole zbirati vedno več ljudi, ki so si želeli sodelovati, pomagati, pridodati tudi nekaj sebe k vsemu skupaj.

Dogodile so se na primer takšne lepe stvari, da sem jaz, Gregor Fras, povezal med seboj dva velika človeka, ki ju neizmeno cenim, umetnika Natana in animatorja Iztoka Šuca, ki si je vsak zase že dolgo želel takšnega sodelovanja, a ju je združilo prav skupno delo risanke za Blogorolo.

Tole sta naredila.

Odločitev, da bo Blogorola izhajala še naprej, sedaj kot revija na 80-straneh, kar bo neznansko težje kot to, kar smo počeli doslej, je padla zaradi ljudi, ki smo povezani z Blogorolo. Vsakega posebej neizmerno spoštujem in ne morem najti besed, s katerimi bi opisal, kako počaščen sem, da lahko delam z njimi.

S takšnimi ljudmi lahko naredimo karkoli si zaželimo.

Naročite se na revijalno Blogorolo in si poglejte, kaj bomo naredili …