Več pišem, manj objavljam

Priznam, zadnje čase zanemarjam svoj blog. Kje so časi, ko sem uspel vsak dan zapisati kakšno misel ali dve, duhoviti dovtip iz vsakdanjega življenja ali kritično opazko nad početjem ironičnega boga?!

Pravzaprav pišem več, samo objavljam manj. Verjetno glavni razlog za to tiči v dejstvu, da sem sveže, divje in neskončno zaljubljen in se je zaradi tega moje pisanje preselilo v bolj intimne sfere, namenjeno samo dvema. Po dolgem času zopet odkrivam čarobnost izpovedovanja skozi dialog pisem. Zapisana beseda ljubezenskih izjav je tako hvaležna oblika za raziskovanje tisočih podpomenov in miselnih nians, ki lahko burijo človekovo domišljijo dneve in noči!

Drugi razlog, se mi zdi, je morda v tem, da sem se znašel tudi v obdobju nekakšnega samopremisleka, ki bi ga sicer lahko malo manj dramatično imenovali tudi čisto navadno odraščanje, staranje ali pač le prvi koraki spogledovanja z zrelostjo, v katerem pa bi bilo še absolutno prezgodaj prelivati misli v tekoče kristale računalniškega zaslona. Zato zaenkrat pišem samo v svoji glavi, na pohodih do Ermanovca in nazaj.

Nekaj malega tudi objavljam. Vesel sem, da smo se vrnili z Blogorolo, za katero zopet pišem uvodnike in naredim kakšen intervju. V novi, decemberski številki Blogorole, sva tako naredila super pogovor z Draganom Živadinovom, avtonomnim umetniškim astronavtom. Veliko mi pomeni, kadar me po intervjuju moj sogovornik pokliče po telefonu in se mi zahvali za inspirativna vprašanja. Seveda sem še bolj hvaležen mojim sogovornikom za prijazne odgovore in vse misli, ki so jih pripravljeni skupaj z menoj deliti z javnostjo.

Se mi pa rojevajo tudi nove “pisateljske” ambicije. Poigravam se z mislimi o dveh novih projektih, ki bi jih rad izpeljal v prihodnjem letu. V okviru Blogorole bi rad začel z žanrom “gonzo novinarstva”, v katerem tako neznansko uživam ob prebiranju Hunterja S. Thompsona. V stilu njegove  Fear and Loathing in Las Vegas bi se rad podal v raziskovanje osrčja slovenske nacionalne identitete skozi kulinarično kulturo, začinjeno s kokainskim kuharskim zakulisjem. Podlago si trenutno ustvarjam s prebiranjem genialne knjige Anthonyja Bourdaina, Kuhinja: Strogo zaupno, delam pa tudi na lokalnem informatorju, ki ima zame menda kar nekaj pikantnih anekdot ter zgodb “pod črto”.

Drugi projekt je še bolj ambiciozen, saj se v prihodnjem letu ne nameravam lotiti nič manj kot pisanja knjige, pravzaprav “priročnika, ki se bo bral kot roman” o mojem poklicnem področju, torej internetom in novimi mediji. Čeprav zgodbe slovenske dot.com scene niso tako sočne in dekadentne kot Thomsonov Las Vegas ali Bourdainov Kitchen Confidental, saj smo na kakšnem kreativnem sestanku komaj kdaj zvili in pokadili kakšno smotko, naše zabave pa so bolj podobne pisanju programske kode kot nihilističnemu razvratu, se mi dozdeva, da se mi je v zadnjem desetletju, odkar sem v tem biznisu, nabralo dovolj znanja in izkušenj, ki bi se jih dalo začiniti tudi s kakšnimi anekdotami in jih veljalo deliti s strokovno javnostjo oziroma jih prenesti na naročnike ter nove generacije.

Kakor koli že,  zmeraj bolj ugotavljam, da bi si želel v življenju več pisati, v smislu ljubezenskega dopisovanja pa še zmeraj tudi manj objavljati.