Prebujena generacija

Verjetno še nobena generacija doslej ni prizadejala sociološki teoriji hujšega udarca kot prav naša. Še pomnite, pionirke in pionirji? Ker nas nikakor niso znali spraviti v noben predalček, so nas poimenovali »Generacija X«. Naša značilnost naj bi bila individualnost in odtujenost, ki naj bi jo še dodatno potencirali računalniki in internet.

A glej ga zlomka, naša generacije nato izumi bbs-e, forume, bloge, Facebook in Twitter, in kar naenkrat postanemo pravcato nasprotje individualnosti! Na Facebooku imam 500 prijateljev, na Twittru sem povezan s 300 ljudmi iz celega sveta, moj blog prebira letno več kot 10.000 bralcev, kar je najmanj desetkratni faktor socialnih stikov, kot ga je imela katerakoli generacija poprej.

Naša generacija se upira prerokbi individualizacije in množično odpira pot globalni zavesti ter kozmičnemu kolektivizmu. Vse bolj čutimo celostno povezanost vsega, kar je, in s tem oblikujemo osebno odgovornost do okolja, v katerem živimo. Zavedamo se, da imamo veliko moč vpliva že z malimi dejanji – dnevnimi nakupi, skrbjo za odpadke, vožnjo s kolesom – še bolj jasno pa se zavedamo, da je odrekanje lastnim užitkom na račun čiste vesti in spoštovanja univerzalnih načel bivanja majhna cena za srečno prihodnost.

Ko smo dobili prejšno, prvo številko Blogorole v revijalnem formatu iz tiskarne, me je prešinilo, da nam je končno uspelo narediti medij naše generacije. Prvič v življenju sem držal v rokah izdelek, katerega soustvarjalec sem bil, in si mislil: »Jebenti, to je to!« Pa sem držal v preteklih petnajstih letih v rokah veliko medijskih izdelkov, ki jih je ustvarjala naša generacija  …

Smo se končno prebudili?! Smo si za to, da bi se lahko končno opredelili, ustvarili ustrezno okolje, kjer to lahko počnemo? Na naš način, z našimi pravili igre. Res, prav nenavadno vztrajno me spremlja občutek, da smo končno odrasli, začeli razumevati ta svet in smo sedaj pripravljeni, da vzamemo vajeti v svoje roke. Da, če smem parafrazirati Marxa, svet nehamo zgolj interpretirati s smotko v roki, ampak ga začnemo tudi spreminjati. Pa četudi s smotko v roki.

Čas je, da se zganemo. Čas je, da prevzamemo našo generacijsko odgovornost in začnemo soustvarjati sodobnost, da bi zgradili lepšo prihodnost za zanamce. Čas je, da se upremo politikom, ki so svoje izvoljeno poslanstvo zbanalizirali na spin aferaštvo. Čas je, da upokojimo gospodarstvenike, ki so tranzicijo dojeli kot tranzicijo družbenega premoženja na svoj tekoči račun na Kajmanskih otokih. Čas je, da prenehamo onesnaževati in se začnemo obnašati trajnostno, torej tudi z vizijo za jutri. Čas je, da ponovno premislimo pojem pacifizma in izstopimo iz zveze NATO. Čas je, da pokopljemo partizane in domobrance in sploh vse, ki so kadarkoli umrli. Na grob jim bomo napisali zgolj: »Počivaj v miru!« Čas je, da presežemo verske boje in poiščemo vero, ki je v nas. Čas je, da se zazremo v zvezdnato nebo, ki je nad nami, in začutimo njegovo čarobno neskončnost.

Čas je, da zrastejo trave in misli.

Uvodnik, Blogorola št. 57, december 2009