Primitivni Playa iz Veleja

Najverjetneje si bom s tem odžagal še kakšno vejo, na kateri sedim, a vendarle verjamem, da je včasih kakšne stvari preprosto potrebno povedati, tudi za ceno padca z drevesa.

Pa kar in media res. Matej Lahovnik je najnevarnejši slovenski populist! Je sicer prav tako grozljiv populist kot Janez Janša, Karel Erjavec ali Zmago Jelinčič, a s to razliko, da se lahko zgoraj omenjenim pač odkrito smejimo, zabavljamo in se norčujemo čez njih, medtem ko Mateju Lahovniku nekako še zmeraj uspeva zadrževati avreolo kredibilnosti. Kar je tukaj tisto, kar ga dela za najbolj nevarnega slovenskega populista!

Populizem v politiki (ali širše) je lahko povsem dobrodošel pojav, v kolikor nam omogoča, da nas ta zdolgočasena birokracija, ki ji namenjamo več kot polovico našega mesečnega zaslužka, tupatam tudi nasmeje, ali v kolikor vzpostavlja tisti antipol, ob katerem se lahko morda nekoliko bolje zasvetijo resni, vestni in normalni ljudje, ki so se odločili vstopiti v politiko. Populizem je dobrodošel, v kolikor je pop in kot tak lahkotno zabaven, predvsem pa neobvezen, bolj ali manj samo karikatura tistega, za kar po gostilniško menimo, da je narobe s to državo.

Ta zapis sta povzročila dva zapisa iz spletnega Dnevnika, v katerem v glavni vlogi nastopa Matej Lahovnik. Prvi zapis govori o neskočno topoumni akciji Slovenske turistične organizacije (STO), ki ponuja angleškim turistom dementni “deal”, da dobijo vsi, ki so vplačali počitnikovanje v Sloveniji, v primeru slovenske zmage na svetovnem nogometnem prvenstvu, povrnjen celoten znesek, v primeru, da se Slovenija uvrsti v polfinale, polovični znesek in tako naprej do osmine finala. Že sama okoliščina, da se Lahovnik pojavi na predstavitvi tako neskončno neumne akcije Slovenske turistične organizacije, ob kateri se še Pahorjevo lakiranje kopačk ne zdi več tako zelo poniževalno in degutantno dejanje, pove veliko o Lahovniku, da pa ob tem izjavi še tako primitivno izjavo, kot je:  »Če takrat ne bom več minister, bom zagotovo šel, ker bom imel čas. S tega vidika zato malce zavidam prijatelju v vladi Karliju, ki bo imel, kot kaže, malo več časa.«, pa je seveda presežek primitivizma, ki ga redkokdaj zmore celo Jelinčič. 

Lahovnikovo silno odrekanje, ker je očitno edini zveličavni, ki je lahko v tej državici gospodarski minister, je povsem na ravni Janševega tarnanja o zamujenih sončnih zahodih z njegovo Urško. Pri čemer lahko z Janšo vsaj malce posimpatiziram, ker se mi zdijo zamujeni sončni zahodi z Urško veliko bolj usodna zadeva kot jebeno svetovno nogometno prvenstvo, na katerega bo Lahovnik v vsakem primeru odšel, pa če se danes dela še tako silno zaposlenega in ubogega v svojem odrekanju za dobrobit države.

Drugi članek, ki je v bistvu še veliko hujši, je članek z naslovom Minister Lahovnik v izhodni strategiji pogreša jasno opredeljene aktivnosti, pri čemer se očitno niti Dnevnikovemu novinarju ne zdi problematično dejstvo, da je minister Lahovnik eden izmed ministrov, ki naj bi to izhodno strategijo izdelalo. Kako lahko pogrešaš nekaj, kar moraš ti narediti?????!!!!! Ne vem, če se mi je že kdaj pripetilo, da sem prišel naročniku s ponudbo in mu v isti sapi potarnal, da v njej pogrešam še jasno ceno, po kateri bom to ponudbo izpeljal…

Santa simplicitas!


About this entry