Bang Bang 
Lajf
24. julij 1975
Rojen v Slovenj Gradcu, materi Jožici, očetu Jožetu in sestri Tini. Nekaj po peti popoldanski uri, medtem ko večina Angležev srka svoj čaj. Porod menda ni pretirano težak, vendar pa prva leta življenja zaradi najrazličnejših bolezni kljub temu večino časa preživim po bolnišnicah. Od tu najverjetneje izvira občutek zaskrbljenosti zame, ki je čustvo, ki ga do mene razvije večina ljudi.
1981
Vstop v vrtec, ki je verjetno prva večja dramatična izkušnja v mojem življenju. Vseeno pa se v vrtcu prvič zaljubim v Lidijo, Saška mi pokaže, kako se za roke držijo zaljubljenci, v neki zakotni kolesarnici pa me poročijo z Darjo. Pokažem nadarjenost za risanje hiš, moj življenski cilj pa je, da preštejem do tisoč s seštevanjem po ena. Nikoli mi ne uspe.
1982 - 1990
Osnovna šola je verjetno druga večja dramatična izkušnja v mojem življenju, saj sem sin šolske psihologinje, kar naj bi me definiralo kot pridnega otroka z odličnimi ocenami. Tempo mi uspe vzdrževati do petega razreda, ko me na vso moč zadane prezgodnja puberteta in postanem nočna mora prehoda iz teorije v prakso mojih staršev. Nekako je naneslo, da je psiholog tudi moj oče.
Vseeno so osnovnošolska leta nadvse polna in ustvarjalna. Še zmeraj sem nadarjen za risanje hiš, po vzoru Poletja v školjki napišem svoj prvi filmski scenarij, izdam svoj prvi časopis Softy in zanj poleg 99% vsebine (križanko je prispevala sošolka Anka) oblikujem tudi svoj prvi logotip, z očetom razrežem celotno pripravo za tisk in se grem pravo pravcato kolportažo. Na drugi strani seveda doživim tudi vse dekadentne mladostniške izkušnje, od prve pijanosti, prvega džointa, prve pobalinske kraje, izgube nedolžnosti in kar je še teh stvari. Ko se nekega dne pijan zvalim v dnevno sobo, ravno ko je iz Ljubljane k staršema prišel na obisk njun starejši kolega iz psihologije, ki je svojo akademsko kariero posvetil vprašanju nadarjenosti, je obupana starša tolažil s tem, da vsi geniji v mladostnih letih kažejo znake neprilagodljivosti. Ne vem, kaj sta si ob tem mislila Jože in Jožica, ampak jaz sem bil nekako ponosen nase.
1990 - 1994
Srednja šola. Ker še zmeraj kažem nadarjenost za risanje hiš, se odločim, da bom postal arhitekt. Po neki čudni ironiji usode pristanem na Srednje strojno-kovinarski šoli Ravne na Koroškem, saj ima na predmetniku največ ur tehničnega risanja. Ko prvi teden srednje šole ugotovim, da me tehnika zanima neprimerno manj kot karkoli drugega na tem svetu, dobi nočna mora mojih staršev povsem nove dimenzije.
Ker je vse ukore pred izključitvijo zaradi izostajanja pri pouku potrebno nekako utemeljiti in ker je naneslo, da je bila moja razredničarka Irena profesorica slovenščine, začnem pisati poezijo in kratke prozne tekste. In ker je bilo ukorov pred izključitvijo zmeraj več in je bilo potrebno stvari še bolj utemeljiti, si začnem dopisovati s Cirilom Zlobcem in nekaterimi drugimi slovenskimi pesniki starejše generacije. Dobrodušni poeti mi pridno pišejo recenzije mojih pesmi, Ciril Zlobec pa me celo povabil k pisanju za vodilno literarno revijo Sodobnost. Tako postanem najmlajši avtor Sodobnosti in nekakšen koroški literarni hot-shot, ki mu občina financira potovanja na nekakšna pesniška tekmovanja in literarne delavnice. Kakorkoli že, nekako mi uspe prepričati vse skupaj, da strojništvo pač ni moja usoda in bolj ali manj me pustijo pri miru.
Napišem eno knjigo, dva scenarija za gledališko igro, nekaj pesmi in proznih tekstov, izdam svoj drugi časopis, risanje pa mi srednja strojna šola seveda uspe priskutiti.
1994
Po principu povsem obratnega sorazmerja se namesto na strojni faks vpišem raje na študij filozofije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani in iz Slovenj Gradca se preselim v Ljubljano, kjer živim še danes. V primerjavi s strojništvom je filozofija prava osvežitev, zato se odločim, da se tokrat učenju posvetim nekoliko bolj, zato se me hitro prime glas zateženega piflarja, ki konča letnik s povprečjem 10.
Napišem nekaj skript za sošolce, ki se jim ni ljubilo brati knjig, še zmeraj pišem pesmi, objavljam v Sodobnosti, si dopisujem z dobrodušnimi poeti in postanem literarni urednik revije koroških študentov. Spoznam bodočo mamico mojega otroka in se zaljubim.
1995
Še vedno študent filozofije. V drugem letniku se odločim, da po vzoru Bukowskega začnem živeti bolj dekadentno umetniško življenje.
Še zmeraj pišem in objavljam, a tematiko smrti v moji poeziji nadomestijo pijančevanje in ženske. Kandidiram tudi za odgovornega urednika študentske Tribune, vendar nisem izbran, ker sem še premlad in ker je moj protikandidat magister teologije.
1996 - 1998
Spoznam Vižintinovega in Tomasza, s katerima postanem neločljiv za naslednje desetletje in skupaj ustanovimo študentski časopis Zofa, kjer postanem odgovorni urednik. Ustvarjanje časopisa nas za naslednja tri leta povsem posrka vase. Mediji me povsem prevzamejo, želim si postati reportažni novinar po vzoru Iva Štandekerja, poletje preživim na Slovenski tiskovni agenciji, striček Soros pa mi vsled moji tranzicijski državljanskosti prijazno financira novinarska izobraževanja in študijske poti.
Ko mi striček Soros plača študijsko potovanje po državah bivše Jugoslavije, pristanem v uredništvu neke hrvaške avantgardne revije po imenu Arkzin, kjer doživim razodetje medijskega ustvarjanja. Ugotovim, da je naloga urednika poleg izbire tudi prezentacija vsebine in v Ljubljano se vrnem trdno odločen, da bom revijo, ki ji urednikujem, začel tudi vizualno oblikovati. Začne se moja dizajnerska kariera. Akademska kariera se mi zazdi premalo adrenalinska.
25. januar 1999
Rodi se moj sin, Nikolaj Taras.
Moj najsrečnejši in najbolj čustev poln dan v celem življenju, a hkrati tudi dan, ko se mi spremeni pogled na življenje. Dovolj je filozofiranja, potrebno je nahraniti družino! Vižintinovega in Tomasza - slednji postane tudi Tarasov boter - seznanim z novonastalimi okoliščinami mojega svetovnega nazora in ker se v ZDA pravkar dogaja internetni boom, se odločimo, da je čas, da ustanovimo svoje dotcom podjetje in postanemo multimiljonarji.
Inspirirani z Vižintinovim navdušenjem nad Gregorjem Tomcem in njegovim konkretnim pogledom na svet ustanovimo agencijo za interaktivno komuniciranje Profano (sedaj Innovatiff). Postanem 20% lastnik podjetja in njegov kreativni direktor.
2001
Čeprav Profano postane z nekaj festivalskimi nagradami hot-shot slovenskih interaktivnih agencij, se to na poslovanju podjetja ne pozna, naše plače pa so le za spoznanje boljše nadomestilo štipendij. Odločimo se, da je čas, da se po vzoru ameriških dotcom tvrdk združimo z večjo oglaševalsko agencijo in dobimo normalne naročnike ter normalne plače. Po združitvi z eno največjih slovenskih oglaševalskih agencij Futura DDB, nam to tudi uspe.
Živimo relativno normalno življenje, začne se nam šteti delovna doba in redno plačujemo prispevke za pokojninsko varstvo.
2002
Ujame me državljanska obveznost služenja vojaškega roka. Ker moram preživljati družino in si niti približno ne želim izgubljati pol leta časa s čiščenjem naprav za ubijanje, se prijavim v civilno vojsko. Prva dva meseca sem osebni voznik študentskih invalidov, kar je ena izmed lepših izkušenj v mojem življenju, preostanek civilnega služenja pa preživim kot eden izmed ustanoviteljev in organizatorjev kibernetičnega centra Kiberpipa na Kersnikovi 6.
Zaljubim se v drugo žensko in se razidem z mojo družinico, kar je nedvomno najbolj dramatična in težka odločitev v mojem življenju.
2003
Zapustim svoje prvo podjetje in prodam lastniški delež ter se odločim ustanoviti novo podjetje Kolektiv, katerega namen je izdajanje politično-lifestyle medija kot kombinacije tiskanega tednika in spletnega dnevnika. V podjetje pritegnem nekaj ljudi, s katerimi zberemo slabih 100.000 € kapitala, s katerim želimo izdelati nulto številko in vzpostaviti vso potrebno infrastrukturo ter pridobiti partnerja pri nadaljni investiciji. Po mesecih bizarnih medijskih spletk, deloma pa tudi zaradi dejstva, da nam ne uspe vzpostaviti dovolj kvalitetnega produkta, se odločimo projekt zaustaviti in njegovo nadaljevanje prestavimo v nejasno prihodnost.
Tudi neuspešen poskus vzpostavitve Kolektiva je ena izmed težjih izkušenj v mojem življenju. Poleg osebnega poraza zelo močno čutim odgovornost tudi do vseh sovlagateljev in kolegov, ki so zaradi moje vizije zapustili službe in se z menoj podali na to tvegano pot, ki se je na koncu izkazala za preveč tvegano. Je pa po drugi strani to ena izmed najboljših izkušenj v mojem življenju, kjer sem se veliko naučil in spoznal ogromno ljudi, ki so spoštovali naša prizadevanja in nas vzpodbujali. Naučil sem se tudi, da naj se počutiš še tako luzersk0, se ljudem zaradi neuspeha ne zdiš luzer, če so le tvoja prizadevanja iskrena in če daješ od sebe vse, kar lahko.
2003 - 2004
Po zaustavitvi projekta Kolektiv se znajdem v relativno velikih finančnih težavah in brez jasne slike, kako naprej, zato se odločim nekaj časa vedriti v največji slovenski interaktivni agenciji Renderspace, kjer igram vlogo interaktivnega oblikovalca / kreativnega direktorja / spletnega stratega / strokovnjaka za e-marketing - pač kar se je v danem trenutku dalo prodati naročnikom.
2004 - 2005
Ko se za silo sestavim skupaj, začne agencijsko delo zaradi številnih kompromisov med RVC-jem in kvaliteto dela izgubljati svoj čar, zato se odločim zopet začeti z lastnim poslom. Skupaj z zelo nadarjenim oblikovalcem Gregorjem ustanoviva “virtualno podjetje” pod blagovno znamko Promorama in začneva ponujati butične storitve spletnega načrtovanja in oblikovanja. Kasneje se nama pridruži še Jaka.
V tem času pa v meni zopet začne dozorevati nekoliko resnejši masterplan za novo poslovno priložnost, ki bi predstavljal prehod iz agencijskega tipa dela, ki sem se ga že dodobra naveličal, v delanje spletnega biznisa. Proti koncu leta 2005 tako še s tremi kolegi začnem ustvarjati nov poslovni načrt za ustanovitev spletne videoteke - iTIVI.
2006
Na začetku leta nam uspe zbrati potreben investicijski kapital in začnemo s pripravami na razvoj produkta in zagon spletne storitve izposoje DVDjev.
22. feburar 2006
Preko bloga spoznam Miss.Nymphee in se zaljubim.
24. julij 2006
Miss.Nymphee me na moj 31. rojstni dan zaroči. Ganjen sem. Čeprav je katera prej že pokazala pripravljenost živeti z menoj, je vseeno prva, ki me dejansko zaroči.
28. december 2006
Tokrat zaročim Miss.Nymphee jaz. Isti dan plačam davčni upravi Republike Slovenije 6,2 MIO SIT. V šestih ogromnih svežnjih bankovcev in še nekaj. Utrne se mi solza.
2007
Začne se leto v znamenju prašiča, glavnemu junaku iz naslova moje najljubše knjige Krilati prašiči. Menda obstaja v Angliji strah, da bi prašiči leteli in nam tako morda lahko padli na glavo. Bomo videli…
